»Že oblačenje je lahko povod za nepredstavljiv čustven izbruh. Živimo v kaosu in si ne znamo pomagati,« pravi mati, ki je šele nedavno izvedela, da ima hčerka motnjo senzornega procesiranja. To pomeni, da otrokovi možgani napačno obdelujejo dražljaje iz okolice, kar vodi v neobvladovanje vsakodnevnih nalog, stres in frustracije.
Zaradi neustreznih reakcij na okolico so zelo pogosto označeni za problematične. Lahko bi rekli, da gre za preobčutljive otroke, a je ta opredelitev preskopa, pojasnjuje Katja Godnič, dipl. delovna terapevtka ter ustanoviteljica centra za delovno terapijo in senzorno integracijo Mavrica 6, ki opaža, da vse več staršev išče pomoč ob vstopu otroka v šolo, ko postane njegovo vedenje neobvladljivo, čeravno so težave prisotne že od rojstva.
»Gre za dokaj zapleten nevrološki proces. Težave na področju procesiranja lahko nastanejo zaradi nepravilne zaznave, predelave in uporabe senzornih prilivov (informacij iz kože, mišic in sklepnih receptorjev, op. a.). To vpliva na otrokove odzive in vsakodnevno izvedbo različnih aktivnosti, predvsem pa na njegovo počutje.« Nevšečnosti se kažejo pri skrbi zase, dnevnih aktivnostih, gibalnem razvoju, igri, izobraževanju, preživljanju prostega časa in splošnem sodelovanju v družbi. Z motnjami senzorne integracije so vzgojitelji in učitelji sicer seznanjeni, a kot opaža Godničeva, še vedno premalo. Tudi sicer si stroka želi, da bi se težave prepoznale dovolj zgodaj, ko je še mogoča preventivna pomoč, saj se v nasprotnem primeru razvijejo neobičajni vzorci vedenja.
Kaj se dogaja v njihovih možganih?
»Tako kot računalnik potrebuje pravilno obdelavo vhodnih podatkov za uspešno izvedbo naloge, naši možgani obdelujejo senzorne informacije, da omogočijo ustrezne reakcije na okolje. Ko so te informacije pravilno obdelane, se odziv prilagodi potrebam posameznika. Pri težavah s senzorno integracijo pa gre za 'napako v obdelavi podatkov', ki lahko vodi do preobremenjenosti in težav pri obvladovanju vsakodnevnih nalog,« razloži terapevtka, ki poudarja, da je pri vsakem otroku v prvi vrsti pomembno prepoznavanje in razumevanje vzrokov za težave, sledi sprejemanje – torej, »aha, res je nekaj narobe«, zatem pa je na vrsti ukrepanje, kar vključuje iskanje ustrezne pomoči in pridobivanje potrebnega znanja ter veščin, da lahko otroku učinkovito pomagamo.
Zakaj številko otrok s težavami bliskovito narašča?
»Vzrokov za nastanek motnje senzorne integracije je več in jih težko natančno definiramo. Pri tem ima vpliv tudi genetika in pa mnogo drugih zunanjih dejavnikov. Z gotovostjo lahko trdim, da na to, da je otrok, ki potrebujejo terapije ASI, čedalje več, v veliki meri vplivajo način življenja današnjih družin in precejšnje razlike v tem, kako se otroci igrajo in preživljajo svoj prosti čas danes ter kako so to počeli pred dvajsetimi ali tridesetimi leti,« pojasnjuje Jerneja Čretnik, dipl. delovna terapevtka s specialnimi znanji, ki izvaja ASI-terapije v ZD Velenje.
Mama na grmadi
»Zelo pogosto me hčerkino vedenje spravi s tira. Ker ne vem, kako jo umiriti in ji pomagati, se počutim nesposobno. Večkrat narobe odreagiram, potem pa se krivim za nastalo situacijo, kar pa tudi pri meni eskalira v občutek nemoči in jeze. Obupana sem, ne vem več, kako naprej,« pripoveduje mama 10-letne Taje.
Da bi bili v oporo otrokom, morajo starši poskrbeti tudi za lastno stabilnost, kar v težkih situacijah še zdaleč ni lahko. Staršem, zlasti mamam, bi bilo treba prisluhniti in jim breme omiliti vsaj z razumevanjem. »One so tiste, ki najprej doživljajo hudo stisko in občutek krivice, saj pogosto okolica skozi otrokovo vedenje obsoja njih. Navadno so z vseh strani 'bombardirane' z očitki, kaj pri njihovem otroku ni v redu, kaj vse delajo narobe in kako je otrok nemogoč,« razloži Godničeva ter dodaja, da okolica frustracije otroka in družine v veliki meri prezre, saj poleg nerazumevanja niso deležni niti pomoči. »Skoraj nihče jim ne ponudi konkretnih orodij, kako naj ravnajo. Nujno je, da najprej poskrbijo zase, le tako bodo lahko v pomoč otroku – saj veste, kako pravijo na letalu: najprej si nadenemo kisikovo masko sami. Tudi v tem primeru si mora vsak starš poiskati ustrezno terapijo ali dejavnost, ki ga sprošča.«
Dan odprtih vrat: »Tako je videti naš svet.«
Da bi čimbolj slikovito prikazali življenje družin, kjer krmilo prevzema otrok z motnjo senzornega procesiranja, je Tajina mati orisala glavne nevšečnosti, s katerimi se vsakodnevno srečujejo, delovna terapevtka pa je na podlagi njenega primera podala nasvete.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
