Primerjava obeh fotografij, takratne in zdajšnje, je zanimiva pa tudi boleča – eni ne morejo več z nami, drugi so se odselili tja čez, tretji pa še kar vztrajamo in skoraj vsak mesec kam potujemo. Upokojeni novinarji, ki smo eden najštevilnejših aktivov Društva novinarjev Slovenije, smo se na oktobrski izlet odpravili po svojih lastnih sledeh, saj smo mnogi novinarske legende iz medvojnih časov poznali, z njimi delali, se od njih učili, pa tudi na naše izlete so hodili, dokler so lahko.
Ko sem se pred leti spuščala z Vojskega v globoko grapo ob hudourniški potok k tiskarni Slovenija, kjer so septembra 1944 začeli izdajati Partizanski dnevnik, edini dnevni časopis odporniških gibanj v Evropi, sem si nenehno ponavljala, kako veliko volje, moči in poguma je v naših ljudeh. Pred nosom okupatorjev so najprej znosili v goščavo po delih tiskarske stroje, postavili elektrarno, švercali papir in črnilo in vsak dan raznosili po Primorski 4000 izvodov časopisa in drugih, tudi večbarvnih publikacij. Takšni izleti v preteklost so nujno potrebni za razumevanje sedanjosti, ko se utapljamo v informacijah in je vprašanje, ali znamo poiskati kredibilne vire in izbrskati resnico.
Prvo novinarsko društvo je bilo sicer ustanovljeno v Ljubljani leta 1905, ki pa je zamrlo konec prve svetovne vpojne. V kraljevini Jugoslaviji je delovalo v okviru jugoslovanskega združenja, slovenska sekcija je leta 1937 štela 82 rednih članov in 15 pripravnikov – v lasti pa je imela tudi svoje prostore! Na občnem zboru 5. septembra 1941 je društvo izrazilo popolno lojalnost z ducejem, so se pa posamezni novinarji uprli, v časopisih Jutro in Slovenski narod se je ustanovila novinarska organizacija OF. Nekaj upornih časnikarjev je šlo v partizane, nekatere so zaprli in jih poslali v internacijo. Meščanski tisk v Ljubljanski pokrajini je bil podrejen okupatorju, drugod je zamrl – obveščanje ljudstva pa se je preselilo v gozdove, mline (kjer je bilo težje izslediti radijske postaje) in druge nenavadne skrite kraje. 22. oktobra 1944 je bilo torej ustanovljeno poklicno društvo, prvi predsednik izvršnega odbora je bil Ivan Potrč iz Ljudske pravice, člani pa so bili predstavniki tudi takšnih časopisov, kot so Mladina, Kmečki glas, Naša žena ... raznolikost uporniškega novinarstva je bila izjemna. Člani so dobili novinarske izkaznice s svilenimi platnicami, narejene iz zavezniških padal. Mimogrede, 15. julija 1945 je iz črnomaljske ekipe nastalo Slovensko časnikarsko društvo, ki je v svoje vrste povabilo tudi novinarje iz prejšnjega (samorazpuščenega) društva, ki se med okupacijo niso kompromitirali.
V svoji 80-letni zgodovini je Društvo novinarjev doživelo in preživelo marsikaj, pa tudi popolno poenotenje medijev ob osamosvojitvi in kasnejše očitke, da smo novinarji še zmeraj družbenopolitični delavci, vsaj za tiste politične stranke, ki niso zadovoljne z našim poročanjem in komentiranjem. Vsekakor je eden najpomembnejših organov DNS častno razsodišče, ki sodi, ali smo se novinarji v posamičnih primerih držali kodeksa poklicne etike, kar pomeni, da znamo opraviti z lastnimi odkloni. Predvsem pa se moramo zmeraj znova boriti s politiko in lastniki medijev, ki bi radi posegali v našo avtonomijo. Saj se spomnite agonije STA pa štrajkov kolegov na nacionalki?
DNS je pred nedavnim objavilo razpis za mlade novinarje, ki jim ponujajo izkušenega mentorja. Prijavite se vendar! Ampak le kako bi izpeljali ozaveščanje širših množic, da bi znale razlikovati med propagando in novinarstvom? Mnogi si mislijo, da medijev sploh ne potrebujemo več, pač vprašaš umetno inteligenco in ti pove vse, kar je res in najbolj sveže. Žal pove le tisto, kar smo ji nastavili v podatkovno skladišče, če pa nič ne najde, tega ne pove po pravici, ampak si izmisli. Moj poklic ni ogrožen, ker bomo zmeraj potrebovali ljudi, ki bodo znali izbrskati resnico, je pa res, da postaja zmeraj bolj naporen in nevaren.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
