Te dni se je v javnosti razvnela razprava o tem, da moramo dotrajane pa tudi zadolžene slovenske planinske koče za vsako ceno obvarovati pred tem, da bi začele prehajati v zasebne roke. Na to v imenu somišljenikov z Ekoci opozarja neodvisna aktivistka samooskrbe Irena Rotar, kjer že zaznavajo skrb vzbujajoč trend, medtem ko na Planinski zvezi Slovenije pojasnjujejo, da je večina slovenskih planinskih koč za zdaj še vedno v stoodstotni lastni planinskih društev. A zagotovila, da nekatere izmed njih ne bi prišle v zasebno lastništvo, nam ne morejo dati, pravijo. Obstaja nevarnost, da bodo planinske koče kmalu nadomeščene z luksuznimi nastanitvami, ki bodo dostopne le peščici premožnih?
Natanko pred tem namreč svarijo pri Ekoci. »Slovenija je država, ki slovi po svojih naravnih lepotah in gorah, ki so vsako leto privlačna destinacija za milijone pohodnikov in ljubiteljev narave. Pohodništvo in obisk gora sta najbolj množični športni dejavnosti v Sloveniji, ki letno privabita več sto tisoč obiskovalcev. Pohodniki potrebujejo zatočišče v planinskih kočah, ki so ključne za varnost in udobje. Planinske koče pa niso le zatočišča, so srce slovenskega planinskega turizma. Če bodo te koče prodane zasebnim lastnikom, obstaja velika verjetnost, da bodo nadomeščene z luksuznimi namestitvami ali zasebnimi retreati, ki bodo dostopne le peščici premožnih. S tem bi izgubili dostopnost za širše množice in ogrozili tradicijo množičnega obiskovanja naših gora,« opozarjajo. Ali je njihova skrb utemeljena, smo preverili v pogovoru s tistimi, ki so jim planinske koče najbližje: njihovimi oskrbniki, planinskimi društvi in drugimi strastnimi pohodniki, ki poznajo aktualno stanje.
To ni problem prihodnosti, ampak sedanjosti!
Naš prvi sogovornik je želel ostati anonimen, a je hkrati poudaril, da je to tema, o kateri se moramo nujno pogovarjati in začeti iskati rešitve. Na vprašanje, kaj meni o tem, da bi planinske koče kupovali zasebniki, in ali ima občutek, da bi se to v bližnji prihodnosti res lahko začelo dogajati, odgovarja: »Situacijo z zanimanjem spremljam in vse, kar lahko komentiram, je, da se ne bo pričelo dogajati v prihodnosti, ampak se že dogaja. Velika večina planinskih društev nima dovolj prihodkov, da bi lahko obnavljali koče, ki jih imajo v lasti. Le redka, ki so se lotila resnih obnov (zaradi požarov, popravil tovornih žičnic ali zaradi inšpekcijskih odločb), niso zašla v finančne težave. Težave so tudi pri pridobivanju oskrbnikov, mnogo koč je zato zaprtih, ali pa imajo nekatera srečo, da koče še lahko delujejo s prostovoljnim delom članov, tak primer sta na primer Ratitovec ali tudi Ledine, pa še mnogo drugih je.
Kot smo lahko zasledili, predstavniki PZS izražajo zaskrbljenost ali pa mnenje, da koče naj ne bi prehajale v last zasebnikov (občni zbor PD Jesenice), planinska društva pa bi dejansko potrebovala finančno pomoč in zgolj zaskrbljenost jim pri tem na žalost prav nič ne pomaga.« Potrebni so ukrepi!
Obnova koč ni edina težava planinskih društev, še opozarja. »Planinska društva oskrbujejo tudi planinske poti. Naša dežela zelo promovira pohodniški turizem, planinske poti pa niso prepoznane kot infrastruktura, katerih vzdrževanje bi bilo lahko financirano iz proračuna. Tudi ta del problematike v največji meri sloni na planinskih društvih. Mnogo planinskih poti, in na žalost čedalje več, je poškodovanih v močnih nalivih, stroški obnov pa daleč presegajo zmožnosti, tudi kadrovske. Velika večina dela v planinskih društvih se opravi prostovoljno.«
Planinske koče samo še za petičneže?
Bernard Štiglic, predsednik planinskega društva Ljubno ob Savinji, ki ima v lasti Kočo na Travniku, pravi, da je slišal za namere nekaterih društev, da želijo prodati katero od njihovih koč.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
