Med nami hodijo živi mrtveci. Njihovi gibi so počasni, oči široko razprte, pa vendar povsem slepe, ko polzijo skozi ta svet in so njihove duše že na onem. Vsak izmed nas jih je že videl, razmršeni lasje, steklen pogled, razžrti zobje, grozeče sence sredi belega dne: odvisniki, narkomani, džankiji. Tavajo po ulicah, žicajo, pojejo in se pretepajo, seksajo in ščijejo, izvabljajo gnus ter usmiljenje, barvajo sivino brezobličnih dni s svojo krvjo, obračajo svoja trhla čreva navzven, predvsem pa – se zadevajo. Od šusa do šusa do končnega poraza. Odvisniki, narkomani, džankiji – novodobne prikazni, s katerimi matere strašijo otroke pred spanjem. Preveč sanj te lahko pogubi.
Če komu še ni jasno, to zagotovo sprevidi ob spremljanju dokumentarca Gram srca, ki ga je o ljubljanskih narkomanih posnel režiser Jan Cvitkovič: otroci so, vsi po vrsti. Ženska z velikimi, otožnimi očmi, ki se bori za skrbništvo nad svojim otrokom. Tip s preluknjanimi ušesi, tetovažami po vsem telesu in vampirskim zobom. Starec s čistim, smejočim se pogledom, ki se ni prav nič spremenil od trenutka, ko ga je mati položila v voziček in mu je sonce obsijalo lica, kar je njegov najzgodnejši spomin. Sodobna družba melje krhke duše v otrobe, s katerimi krmi kokoši. Vsakdo se upira, kolikor in kakor dolgo more; mnogi se zlomijo, večina nas sprejme nekakšne gnile kompromise, toda oni, oni se ne premaknejo niti za ped. Le za črtico – stafa. Otroci, iz maternice splavljeni naravnost v grob.
Formule odvisnosti
Kaj se je zgodilo, skuša v dokumentarcu dognati Cvitkovič. Sprašuje jih o njihovih najzgodnejših spominih in oni mu jih s sijočimi očmi pripovedujejo. Preroka Danijela je torej v vozičku blagoslovilo sonce. Lepotec na berglah je jedel čokolino. Pesnica Ema je z družino plavala v božajočih valovih mehiškega zaliva. Risar Vid je vekal, ko je pijan foter razbijal vrata – in mamo. Dlje ko razlagajo, dlje ko se oddaljujejo, bliže so bistvu. In kmalu se pokaže formula. Hipersenzibilna inteligentna osebnost plus zapravljeno otroštvo minus sočutje minus samodisciplina je enako odvisnost. Igla kot molitev, heroin kot izpolnitev molitve. Odvisnost kot v tem kontekstu logična in zato razumljiva izbira – ne pa tudi edina. In zato nerazumljiva. »Nepopisen občutek, zelo lepo,« prvo izkušnjo s horsom na Koprski noči leta ’94 opiše moški na berglah. Po letih trpljenja in strahu, po otroštvu iz batin in žaljivk, v katero se je sprevrgla nežna sila življenja, po letih grdega končno – »zelo lepo«. Kako neki bi se ne navlekel. »Nikoli ne vprašajte človeka, kaj je narobe z njim. Temveč ga vprašajte, kaj se mu je zgodilo,« svetuje kanadski zdravnik Gabor Mate, ta hip najpopularnejši med modreci za zdravljenje travm. Ter posledično odvisnosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
