Na olimpijskih igrah v Montrealu leta 1976 je večina sveta z mešanico radovednosti, navdušenja in zgražanja spremljala nastope vzhodnonemške ženske plavalne reprezentance. Ta je čisto zasenčila vse tekmice v vseh bazenih in osvojila zlate medalje v desetih od enajstih tekem, pri tem pa mimogrede še podrla vrsto rekordov. Gledalci, sodniki, predvsem pa konkurentke so s priprtimi očmi sumničavo merili rudarska ramena in s puhom porasle obraze Vzhodnih Nemk, in glasovi, da z njimi nekaj ni v redu, so se krepili z vsako medaljo, z vsakim rekordom – najbolj glasne so bile ameriške plavalke, ki so jim nemški človeški torpedi potopili sanje o odličjih. Tri leta pred tem je francoski novinar Jean Pierre LaCour pisal, da v Vzhodni Nemčiji deklicam vbrizgavajo moške hormone, vendar se njegovim klicem, da je cesarica gola – in sumljivo poraščena – drugi mediji niso pridružili.
Tedanje primitivne dopinške kontrole, zvedene na zgolj preverjanje, ali imajo tekmovalke v svojem dednem zapisu za ženske značilni par dveh kromosomov X ali pa se s parom XY genetsko uvrščajo med moške, niso odkrile nepravilnosti. Šele 14 let pozneje so ob združitvi Nemčije odprli nadvse skrivne arhive, ki so razkrili obstoj glomaznega državnega aparata za načrtno dopingiranje, ki je v Vzhodni Nemčiji deloval vse od 60. let dalje, država pa je prek njega s športnimi uspehi promovirala mit o sposobnosti svojega režima za vzgojo socialističnih nadljudi. In to več kot uspešno; na montrealskih olimpijskih igrah je njena 267-članska delegacija skupaj osvojila neverjetnih 90 medalj, od tega 40 zlatih.
Plavalka z brčicami
Podoba plečate vzhodnonemške plavalke z brčicami in globokim glasom je na Zahodu postala simbol za očitno prevaro in popkulturni arhetip, iz katerega se je Hollywood na veliko norčeval že v 80. letih prejšnjega stoletja. In ko je na letošnjih olimpijskih igrah svet z mešanico radovednosti, navdušenja in zgražanja spremljal nastope alžirske boksarke Imane Helif, ki je z udarci kakor z macolo spravljala na kolena tekmice, nas je večina gladko presodila, da vemo, za kaj gre, in da tokrat ne bomo šli na led. Po logiki »če je videti kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca, potem je raca« – kajti če odštejemo podnosno in pazduhno dlačevje, Helif na prvi pogled deluje dokaj možato in, kar je ključno, bojda tudi tolče kot moški. Toda med Alžirko, ki je zgolj s svojo pojavo sprožila požar polemik, ki je zajel ves svet, in »Helgami« iz Vzhodne Nemčije so velike in pomembne razlike. Če so bile slednje bolj ali manj proti svoji volji umetno usmerjene v spremembo v transspolne osebe, očitki o goljufanju pa so bili zato upravičeni, je Helif že ob rojstvu spadala med ljudi, ki imajo značilnosti obeh prevladujočih spolov: interspolne osebe. Drugače povedano – Alžirka in njeni trenerji na ženskost ali moškost njene pojave niso imeli prav nobenega vpliva.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
