Skoraj dva kilometra dolg pas naravne prodnate obale ponuja osupljiv kontrast med spokojnostjo in popolno odsotnostjo zasebnosti. Na eni strani milina, dih jemajoče turkizno morje s peščenim dnom, tu in tam posejano z jadrnicami in katamarani, za katerimi se z modrino neba spogleduje s soncem obsijani kamniti otok Prvić, na drugi strani pa mravljišče tisočglave množice turistov. Gručasto nameščeni dopustniki skušajo vsak po svoje zaužiti morsko doživetje, ki je kakopak daleč od idilične podobe, nad katero so vzdihovali ob promocijskih posnetkih. Priljubljena jadranska plaža je pač namenjena družabnim turistom, zagotovo pa ne ljubiteljem samote in tistim, ki jih moti drenjanje med razgaljenimi tujci.
Kdaj in kako po svoj košček sreče pod soncem?
Če se sredi sezone ob osmi uri zjutraj odpravite na Velo plažo v Baški, vas tam že čaka pogled na pisane zaplate brisač, ki samevajo pred romantično kuliso turkiznega morja. Kje so njihovi lastniki? V prikolicah, apartmajih in hotelskih sobah, kjer še spijo, obedujejo ali si v hladu kako drugače krajšajo čas. Ker bi ob poznejšem prihodu na plažo ostali brez prostega mesta, si svoje zemljišče z zgodnjim tekom na plažo, kjer razprostrejo brisače, markirajo s kamenjem, nato pa jo popihajo nazaj pod klimo. Čeravno takšnih turistov ni malo, imajo prvi prišleki še vedno dovolj možnosti, da najdejo kotiček zase. A le do desete ure zjutraj, pozneje so namreč več kot dobrodošle veščine grozdnega gnezdenja ob neznancih.
Kralji plaže
Ne, res ni prijetno, ko se želiš osvežiti še pred sončno pripeko, a nimaš kam odložiti brisače, ker so številne površine zasegli dopustniki, ki jih ni na plaži. In kakšno stanje zaradi tega vlada med turisti? V slavni Baški divja brisačarska bitka za ozemlje? Ah, kje, razen polglasnega godrnjanja in mrkih pogledov nihče ne reče ničesar. No ja, mogoče v mislih, nisem pa zasledila, da bi med mojim enotedenskim dopustovanjem komu prekipelo. Brisače so potrpežljivo čakale na svoje lastnike, ki so ob ležernem prihodu vsakokrat prejeli potrditev, da je z ubiranjem bližnjic mogoče žeti slajše sadove. Se tudi sicer v življenju podobno znajdejo? Kdo bi vedel. Na predelu, kjer sem dopustovala, njihovih brisač nihče ni umikal, še manj so se jih lotevali občinski redarji, o katerih so tako udarno poročali v večernih poročilih.
Kje so redarji?
»Tistim, ki pustijo na plaži brisačo ali ležalnik in se več ur ne vrnejo, občinski redarji vse poberejo. Če ne boste plačali kazni, boste ostali brez svojih stvari. Kot je pojasnil župan Baške, imajo njihovi občinski redarji delo v jutranjih in večernih urah,« je poročala mlada RTL-ova novinarka, ki je tistega dne s snemalcem obiskala plažo in celo posnela uniformiranca z grbom redarstva na modri majici. Jaz ga nisem uzrla niti enkrat, čeprav sem na plažo prihajala zgodaj zjutraj in imela lep vpogled v dogajanje skozi ves dan.
»Nikoli ne vidim redarjev ali da bi kdo drug odstranjeval rezervacije z brisačami,« mi je potrdil natakar iz barčka na plaži. »Pa je vedno takšna gneča ali letošnja sezona izstopa?« sem stegnila roko proti pisanemu morju senčnikov in turistov, ki so se kot sardine gnetli na prodnati plaži.
»Ah, bi rekel, da je bilo lani še huje, med brisačami ni bilo nič prostora. Bile so razgrnjene tesno druga ob drugi, in to na čisto vseh površinah,« je pokimal, mene pa je seveda zanimalo, kdo si želi takšno preživljanje morskega oddiha. Ali ljudje sploh vedo, da je tu takšna gneča? »Ja, ja, seveda vedo. To je zelo priljubljena plaža,« se je zasmejal sogovornik in že odhitel k novim gostom.
Občutek večvrednosti
Pa sem jo mahnila nazaj na svoje mesto, v polsenco ob promenadi, kjer sem kot ena izmed prvih obiskovalcev plaže uspela ujeti vsaj malce zavetja pred soncem. Da bi se ugnezdila prav pod redkimi drevesi ali grmičevjem, je bila misija nemogoče, saj so bile tam že razprostrte brisače, blazine in tiste velike podloge za piknik.
Po treh dneh sem ugotovila, da ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
