Med srkanjem pijače je njeno pozornost pritegnila sivolasa ženica, ki je s hoduljo s kolesi sedla k mizi nedaleč proč. Naročila je kavo, nato pa dolgo pogledovala proti natakarju in z dlanmi v naročju mencala, kot bi zbirala pogum, da ga znova ogovori. Po nekaj minutah so se iz njenih ust vendarle izvile plahe besede. Tiha prošnja, pomešana s strahom in upanjem. S strahom, da bo zavrnjena, in upanjem, da ji bo natakar morda ugodil.
»Bi lahko eno takšno skodelico kave odnesli še sostanovalki v sobo? Rojstni dan ima, pa bi jo rada razveselila. Nepokretna je, ne more dol. Bi ji sama odnesla, a imam tole reč, vse bom polila,« je natakarja ogovorila ženica in se s skrivenčenimi prsti oklenila ročajev hodulje.
»Ne bo šlo. Nimam časa,« je bil odrezav natakar, ki si zaradi strežbe gostov verjetno res ni mogel privoščiti skoka iz lokala, bi pa vseeno lahko pokazal vsaj malce topline in ji pomagal do drugačne rešitve. »Kaj res ne morete?« je s tresočim se glasom ponovila, kot bi na plano izlila najbolj nemogočo željo. »Ne, ne morem. Recite komu drugemu.«
Pa ni bilo treba. Medtem ko je s sklonjenim pogledom zrla v kavni napitek, je mati ob sosednji mizi stopila do točilnega pulta. »Dve kavi z mlekom in dve čokoladni tortici iz vitrine. Pa na pladenj mi dajte, bom jaz odnesla gospe v sobo,« je zažvrgolela natakarju, iskreno vesela, da lahko nekomu polepša dan.
Ga je ta ljubeča gesta človečnosti predramila? Kdo bi vedel, saj je brez besed pripravil naročilo. Ko je skrivnostna dama poravnala plačilo, je s pladnjem v rokah stopila do ženice. »Pridite, bova odnesli kavo vaši prijateljici. Kam morava iti?« je znova zažvrgolela, medtem ko je stara tetka nejeverno strmela vanjo. Pa jo je brž opogumila in tako sta počasi krenili proti sobam v drugem nadstropju.
»Boste pri naju pojedli torto in spili kavo?« je, preden sta stopili k slavljenki, povprašala mlado neznanko in ji pod nos molila kovanca za prijateljičino kavo. »Joj, ne, to ni zame, tole je moje darilo za vaju. Prav je, da rojstni dan proslavita, kot se spodobi – s tortico!« je pokimala mati in se zazrla v par boleče ganjenih oči, ki so jih zalile solze. Dve popolni neznanki tistega dne nista osrečili le slavljenke, ampak tudi druga drugo. Bilo je, kot bi vanju pljusknil val ljubezni in njuni srci napolnil s toplino. Srčna gesta, ki morda mnogim ne bi pomenila prav veliko, njiju pa je napolnila z žarom, ki ju je spremljal tudi naslednje dni.
Drobna dejanja lepšajo svet in vračajo vero v dobre ljudi. Odprite oči in srce. Morda lahko že danes nekomu polepšate dan.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
