Spremljam olimpijske igre, zagotovo vsaj preglede dogodkov. Če sem le doma. In priznam, po tem, kar se zadnje čase dogaja na naši osrednji televiziji, skorajda ne morem verjeti, da lahko ta hiša še vedno spravi skupaj zelo gledljiv, zanimiv in profesionalno narejen program. Pa ne gre le za športno reporterstvo v duhu »kakšni so vaši prvi vtisi«. Presenečajo me »nešportni« prispevki o marsičem, kar lahko Francija zanimivega pokaže. Gre za vnaprej pripravljene, morda tudi posnete prispevke o marsičem, kar to državo dela za eno od najprivlačnejših turističnih ciljev tega sveta. Tako kot to pač delajo profesionalci. Iz velikih hiš pošljejo na teren velike ekipe, naša RTV pa novinarko in snemalca. In deluje. Takoj pomislim, koliko je na RTV še vedno ljudi, ki zmorejo, znajo in hočejo, pa v »neolimpjiskih« razmerah za to nimajo prav nobenih možnosti. Ker slovenska RTV v svojem osnovnem poslanstvu ugaša. Ponovitve, za silo zlepljene informativne oddaje in spet ponovitve ponovitev. Pa saj o tem sem že. Večkrat.
Kje so časi raziskovalnega novinarstva? S sedanjim RTV-prispevkom in nakopičenimi levo-desnimi kadri to ne gre. Zasebnih medijskih lastnikov pa profesionalno novinarstvo niti ne zanima. Oni sledijo izključno svojim poslovnim in političnim botrom. In zaslužku. Danes štejejo le bombastične novice. Kajti kot v svoji knjigi Dnevnik gospodinjca piše Dejan Pušenjak, danes se berejo le prispevki, ki niso daljši od 300, 400 znakov. Kar je – čez prst - okoli 60 besed. Mimogrede, kolumna, ki jo berete, jih ima okoli 600. Iskrena hvala, če jo boste prebrali do konca.
V resnici je profesionalnega, recimo raziskovalnega novinarstva vse manj. Je predrago in vsakokratni oblasti nevšečno. In zato ko vladajo eni, so grešniki drugi, ko drugi, pa nasprotno. Pač v skladu z našo zabetonirano levo-desno strankarsko sceno. A ko je bilo novinarstvo v boljši koži, so bili tudi raziskovalni novinarji bolj na gosto posejani. Za marsikaj ne bi vedeli, če jih ne bi bilo. Ne za orožarske dobičkarje, Depalo vas, miškulance s falconom, tudi za afero Patria ne … pa tudi tega, kako so socialistični direktorji čez noč postali tajkuni, ne. Zdaj ko smo že dojeli, kako se naš svet vrti, zgražanja o bogatih in še bolj bogatih Slovencih niso več aktualna. Počasi smo pač dojeli, da kapitalizem sposobnim in »sposobnim« ponuja, onim drugim pa vzame. Nič ni več, kot je bilo. Drugi časi, drugi ljudje. Moji generaciji je bila služba cilj. Ko se danes oziram okoli sebe, težko sledim novodobnemu razmišljanju. V službo čim pozneje, če je že treba, ne v redna delovna razmerja, ampak tako, da so davki čim nižji, svoboda čim večja. Do tridesetega in več ostati doma, potovati, uživati, odkrivati svet … predvsem pa če imate kaj smisla za te reči, iskati priložnosti za malo dela in hiter zaslužek. Potem bo pa že kako … navsezadnje smo socialna država.
Tudi zato sem bila zelo vesela, ko je moj najstarejši vnuk po prvem letniku srednje napovedal, da bi rad vsaj del počitnic delal. Da bi nekaj malega zaslužil. Da bi imel nekaj »svojega« denarja. Še bolj sem bila presenečena, ko se je izkazalo, da bi delal karkoli. Prek študentskega servisa. Kot to danes gre. Registracija, tarifa, evidenca … Ste vedeli, da se tak počitniški dohodek šteje celo v pokojninsko osnovo!? Nekoč čez 50 let … recimo. Verjetno jo bo »popravil« za približno 0,00001 odstotka, pa vendar! Super!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
