Meščansko in vaško življenje je kakopak že poprej slikalo velike razlike v sobivanju in odnosih, pa vendar dandanes utrip sožitja ugaša tudi na podeželju. Ena izmed skupnosti, v kateri iz leta v leto brsti vse več navdihujočega povezovanja, je zagotovo v Ravenjski vasi. Okoli 250 prebivalcev šteje, izvem. Sosedje in prijatelji so že pred desetletji ničkolikokrat pljunili v dlani in z lastnimi rokami poskrbeli za udobnejše življenje na vasi. Udarniško, z nasmehom na licih in jasnim ciljem v prsih. Rdečo nit povezovanja, skrbi za sočloveka in naravo vseskozi prenašajo na mlajše generacije in tako leto za letom po poteh ter stezicah Ravenske vasi prelivajo žarke upanja, da bo enako tudi v prihodnje. Glede na to, kako vneto poganjajo kolesje, verjamemo, da bodo spisali še veliko zgodb.
Seme povezovanja po naključju zasejano leta 1939
Vsrkavala sem vonj po senu, ki se je v dolgih zlatih zavesah razprostiralo pod kozolcem, ko se je nebo stemnilo in z grmenjem napovedalo slovo sončnega dne. Da bo šla nevihta mimo, sta ocenila Cvetka in Igor Bučevec ter me ob kozarcu hladne pijače popeljala na sprehod po preteklosti.
Seme povezovanja vaščanov je bilo posejano povsem po naključju, sta razložila in predme postavila črno-beli fotografiji Franca Tominška in Franca Tomca, ki sta leta 1939 v duhu 1. maja vzela pot pod noge ter se z rdečim nageljnom na prsih podala med ljudi. »Kot zavedna Slovenca sta hodila od hiše do hiše in vabila vaščane, naj se jima pridružijo na pohodu po hribu, ki se je takrat imenoval Sv. Urh. Bilo je povsem spontano, marsikdo ju je čudno pogledoval, češ, kaj se gresta, a sta kljub temu vztrajala,« je povzel Igor ustno izročilo in nadaljeval, da sta soimenjaka naslednje leto svoj podvig ponovila, zatem pa je zaradi vojne sledila prekinitev.
Ideja o povezovanju se je začela uresničevati 1. maja 1946, ko se je mladina po druženju na kmečki paradi odpravila na pohod po poteh Ravenske vasi. Druženje, ki je bilo znova spontano, je padlo na plodna tla in se prevesilo v tradicionalni prvomajski pohod od hiše do hiše, ta pa se je v nadaljnjih desetletjih razvil v pomemben dan za prebivalce Ravenske vasi. S postavitvijo spomenikov v vojni padlim Ravenčanom se je srečanje razvilo v spominski pohod od spomenika do spomenika, hkrati pa je 1. maj postal praznik njihove krajevne skupnosti. Pohod že skoraj pol stoletja zaključujejo z druženjem in rajanjem ob jedači in pijači, njihov slavni piknik, kjer pečejo daleč najboljše čevapčiče, pa zelo radi obiskujejo tudi prebivalci okoliških mest. »Luštno je pri nas. Kadar se dela, se dela, kadar je čas za sprostitev, pa se znamo imeti zelo fajn,« se je smejala Cvetka in omenila, da Igor pred jutranjim pohodom k vsaki hiši prinese šopek travniškega cvetja.
Udarniško do kakovostnejšega življenja na vasi
Da pravi Ravenčan zaviha rokave, pljune v roke in se loti dela, pripoveduje tudi zgodba o tem, kako so v vasi uredili vodovod. »Obdobje med letoma 1989 in 1994 nas je močno povezalo. Potrebovali smo vodovod, ki bi ga sicer od države pridobili, a bi to zagotovo trajalo še vrsto let. Tako smo ob podpori današnjega zagorskega župana Matjaža Švagana organizirali gradnjo vodovoda s pomočjo delovnih brigad. Pri delu smo udarniško sodelovali vsi iz Ravenske vasi, pri uresničevanju projekta pa sta pomagali tudi dve delovni brigadi iz Zagreba in Kosova,« je obujal spomine Igor in razložil, da je vsak vaščan opravil sto delovnih ur na leto ter prispeval finančni delež, ki bi danes znašal okoli deset evrov na mesec.
To pa seveda ni bila edina akcija marljivih Ravenčanov. Tako kot vodovod so denimo na lastno pobudo razširili in asfaltirali tudi vse krajevne poti po Ravenski vasi. »Zdaj nimamo zaselka, kjer ne bi bil položen asfalt, prav tako ni hiše, ki ne bi imela vode in telefona. Vse to smo izvedli udarniško, za telefonsko napeljavo smo sami naredili traso, postavili drogove in napeljali kable, ponudniki storitve so prišli edino izvest zaključno montažo in fina dela.« Vseskozi jim je naklonjena Občina Zagorje ob Savi, ki jih je ob samoiniciativnih predlogih finančno podprla.
Nadaljevanje zgodbe o navdihujoči skupnosti si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
