V Sežano sem se pripeljal z vlakom. Novi vlaki Slovenskih železnic so bolj prijazni do nas kolesarjev, v skrajnih okoliščinah sprejmejo kakih dvajset koles. In sem okoli enajste ure krenil na pot. A že po treh ali štirih kilometrih vožnje sem s kolesom zapeljal v prvo vasico, kjer se je na osrednjem »trgu«, kjer je bil nekoč kal za napajanje živine, dogajala slovesnost. Moja nenehna radovednost me je iz občudovanja narave in biciklistične telovadbe kaj hitro preklopila v lenobno opazovanje ljudi. In če mi je bilo dano, da se v prvo vasico zapeljem ob zvokih plehgodbe, kot da sem osvojil etapo »toura«, ni vrag, da ne bi postal in prisluhnil. Moj princip kolesarjenja je namreč daleč od hitrosti in tekmovanja z drugimi kolesarji ali samim seboj. Prislonil sem torej svoje kolo ob pravo kraško suhozidno steno in sedel v travnato zaplato v senci. Našpičil sem oči in ušesa.
Pesem in srce slovensko
Kilometri, kalorije, višinska razlika in čas na moji kolesarski navigaciji so obstali. A vklopil se je čut za besede, pesem, zgodovinska dejstva. Zastor se je dvignil in hitro sem doumel, da mineva sedemdeset let, odkar so domačini iz bližnje kraške jame, iz večne teme in tišine, na svetlobo dneva potegnili ogromen stalagnit in ga sredi vasi zabili v tla, da bo stal in obstal za zmeraj. Žar v očeh domačinov sedemdeset let pozneje ne pojenjuje. Potem ko so preživeli strašna leta fašizma, iztrebljanja kulture, jezika, dostojanstva, pa nepredvidljivega razvoja dogodkov v času, ko se skoraj desetletje ni in ni odločilo, kje bo zarezala meja med vzhodom in zahodom, so sami prebodli zemljo z znamenjem, ki naj za vse čase pove zatiralcem, da je ta zemlja slovenska, jezik slovenski, pesem slovenska in srce slovensko, slovansko!
Gre za veliko, iskreno, a obenem malček naivno dejanje. Če bi bil jaz v tistem času kot mladec tam, bi brez besed tudi sam pomagal k uresničitvi takšnega dejanja. A leta 1954 me še ni bilo. Je pa bil takrat, v obdobju razkazovanja vzhodnih in zahodnih mišic, nekaj mesecev v nekem jarku blizu Sežane moj oče, ki je leta 1951 in 1952 služil JNA v Zagrebu. A vrnimo se na to soboto letos. Slavnostni govorniki, potomci preminulih, povezovalca in izbor vsebin so sledili ter osvetljevali dejanje upora. Primorci so pogumni in srčni Slovenci. Mnogo bolj kot mi iz notranjščine. V Ljubljani bi morda zapeli kako sporno melodijo in tekst. Na Primorskem ni dileme. Pesem in beseda sta bili ena sama svoboda, mir, prijateljstvo in tovarištvo. Solidarnost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
