Sanjske koprene se dvigajo iz reke, temne in gladke kakor obsidian; jutro še ni prišlo in obronki gozdov se še niso posvetlili s slutnjo zore, ptiči si še niso začeli snemati srebrenih verig s prsi, ko od brega v meglico zareže snop medle, bledične svetlobe. Postava z lučko na čelu odveže razdrapan čolnič in se lahno požene nad krotko reko; samo nekaj zavesljajev je dovolj, da zadene ob otoček nekaj metrov od nabrežja. Na svodu se svetlikajo redke zvezde, proti vzhodu se na vijolično nabrekli golši neba zlovešče rišejo obrisi svetlobnega tumorja, gmota mesta, ki spi in sanja, da se prebuja. Oblački izdihane sape se mešajo s svežim dihom reke; krhka postava priveže čoln, a nekdo že željno čaka nanjo: iz kope, prekrite z zemljo in dračjem, se nerodno primajeta dve veliki ptici, da bi pozdravili svojo prijateljico. Sabina Fartelj, mariborska labodja mama, kot ji rečejo, se jima približa z vrečko solate v rokah. Rambo in Greta, kakor pravi svojima pernatima zakoncema, hvaležno stegujeta vrat. Ura še ni pet zjutraj.
Mariborski labodi so večna, prezrta in samoumevna znamenitost mesta ob Dravi. Ko se pridejo japonski turisti fotografirat pred Hišo stare trte, jim je na obrazih moč brati razočaranje spričo običajnosti znamenite žametovke, ki se vzpenja po fasadi in razvija svoje vitice prav kakor vsaka druga trta. Ko pa zagledajo labodko, ki vodi procesijo puhastih mladičkov, hej, tedaj se lica daljnovzhodnih lovcev na dopamin brž razjasnijo, obiskovalci se raznežijo, roke se stegnejo po mobilnikih, selfiji hitijo beležit atrakcijo. Kajti da bodo labodi mariborska atrakcija, je pač jasno; v mestu je le malo reči – če sploh katera – ki bi se zmogle z njimi kosati po lepoti, dovršenosti, eleganci, preprostem veselju, ki ga zbujajo. V množicah domorodnih kofetkarjev in sprehajalcev na Lentu sicer ne manjka takšnih, ki mogočne ptiče zmerjajo z onesnaževalci vsega tega naravnost prekrasnega betona, s katerim da je mesto tako lično okrasilo svojo naravo in tako ljubko okovalo svojo reko. A kakec tukaj ali tam je majhna cena za sobivanje s tako živaljo; kvečjemu lahko rečemo, da so v ukročeni, ponižani, zasvinjani reki mariborski labodi plavajoči otočki neukročenosti, ponosa in čistosti prvinske duše – duše narave. In to končno prepoznava tudi vse več Mariborčanov in Mariborčank.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
