Cvetka Bevc navdih pogosto jemlje iz svojega življenja. Od malega je namreč silno radovedna in nemirna popotniška duša. »Eni ljudje so bolj 'hišni mački', zadovoljni z udobjem svojega doma, jaz pa sem se že v mladosti okužila z odkrivanjem novih krajev in spoznavanjem novih ljudi ter se nikoli pozdravila,« začne svojo pripoved v zeleneči svežini pariške pomladi, ko so v zraku ljubezen, opojno cvetenje in vihrava želja po novih doživetjih.
Neozdravljivo okužena z odkrivanjem sveta
»Pariz je bil prvo mesto v tujini, ki sem ga z mamo obiskala pri petnajstih letih, v prvem letniku gimnazije. Šli sva na obisk k stricu, ki je živel v Franciji, in se mimogrede ustavili še v Parizu. Najbolj se mi je v srce usedel Montmartre. Obljubila sem si, da se bom vrnila, in se tega potem tudi držala. Potovanje v tujino je bilo v tistih časih svinčenega socializma, kakor ga zdaj radi označujemo, nekaj posebnega tudi zato, ker ni bilo običajno. Spomnim se, da sem domov prinesla serijo diapozitivov pariških znamenitosti. Potem sem morala narediti predstavitev za sošolce in sošolke, in ti so z odprtimi usti gledali posnetke Moulin Rougea, kjer se je plesal kankan, ki sem ga tudi sama zelo intenzivno doživela predvsem zaradi branja biografije slikarja Henrija de Toulousa-Lautreca. Mesto se mi je zdelo veličastno, imelo je čisto poseben duh, ki je živ še dandanes,« se spominja. Odraščala je sicer v Ravnah na Koroškem, del otroštva preživela v Prekmurju, zato je bila francoska prestolnica res velikanska sprememba. Nemirni potovalni duh je bil izpuščen iz steklenice in po gimnaziji je z veseljem šla študirat v Ljubljano.
Vse poti vodijo v – Dublin!
»Veliko mojih kolegov in kolegic se je rado vračalo v domače kraje, jaz pa sem rada na novo poganjala korenine. Res pa je tudi, da je privajanje za tiste, ki prihajajo iz province, zahtevnejše kot za domačine. Moraš nekaj spoznavati na novo, zate običaj obiskovanja opere, koncertov, kinoteke, gledališč, jazz festivalov ni samoumeven. Meni se je to zdelo še dragocenejše kot tistim, ki so imeli vse to ves čas pred nosom. In tudi potem, ko sem veliko potovala po svetu, pogosto živela v pisateljskih rezidencah, sem vedno poskušala izkoristiti čim več možnosti za potovanja. Ljubljana je v meni pustila pečat, prav tako pa so ga tudi druga mesta in dežele, ki sem jih obiskala v naslednjih desetletjih. Med drugim sem bivala in se izpopolnjevala na Irskem, nekaj časa sem bila v Ameriki … Na potovanju v Maroku mi je bilo tako všeč, da sem jim rekla, naj me kar pustijo tam in rečejo, da so izgubili eno pisateljico, tako so me prevzeli čarobno nebo in oblaki. Zgodijo se trenutki, ko nas dežela očara in napolni, da ujamemo trenutek večnosti. To se mi je zgodilo tudi v Grčiji, kjer sem mesec dni preživela v pisateljski rezidenci na Rodosu. Pustila je močan pečat v mojem pisanju, navdihnila je roman Ina, pa pozneje pesniško zbirko Siringa, posvečeno starogrškim bogovom,« pripoveduje. Pred štirimi leti je njen dom postala Murska Sobota, saj si je zaželela malo ustvarjalnega miru izven Ljubljane. Potem se je zgodil covid in je bila presrečna, da ni bila v prestolnici, zaprta med štiri stene, temveč je lahko dihala v melanholični prekmurski pokrajini. Ko je bilo spet mogoče, pa je znova spakirala kovčke in šla na pot. Pred letom in pol je odpotovala na Irsko, ki ji je bila od nekdaj nadvse ljuba, v študentskih letih je namreč skoraj pol leta preživela na izpopolnjevanju v Corku, pozneje je bila v Dublinu v pisateljski rezidenci in tam spoznala številne krasne ljudi. Bila je v najboljših letih, stara malo čez šestdeset, nadvse zadovoljna sama s seboj, svojim življenjem in svetom, ki jo je obdajal, ko se je zgodilo nekaj neverjetnega, o čemer običajno beremo samo v ljubezenskih romanih. V Dublinu je šla na koncert Vlada Kreslina in na njem srečala postavnega ameriškega Irca, ki živi v Parizu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
