Kanarski otoki, politično Španija, geografsko pa Afrika. Vsem poznani kot ena najbolj priljubljenih destinacij slovenskih turistov. Lanzarote je najvzhodnejši od vsega skupaj trinajstih otokov, le 125 kilometrov oddaljen od saharske obale Afrike. S 60 km dolžine in 20 km širine je četrti največji otok v arhipelagu. V enem tednu ga lahko po dolgem in počez pregledaš vsega. Večkrat. Z avtom, kolesom ali peš. Njegove plaže, ugasle vulkane, redko posejana bela mesta in vasice, redka in v marcu še prazna polja, vinograde, ki so videti kot vliti v asfalt, klife, pod katerimi besni morje, in nekaj točk, ki so stvaritev človeške roke. Na celem otoku ni kotička, kjer dreves in palm ne bi zasadili namenoma. Vsako deblo ima ob vznožju cev, infuzijo vode, brez katere ne bi preživelo. Še kaktusi in agave rastejo predvsem v mestih, izven njih se morda kak naseli v zavetrju vdrtine, kamor se steče uborna količina vode, ki jo nebo nameni Lanzarotu – do 150 mm na leto, ki v povprečju padejo v 18 deževnih dneh. Njegovo subtropsko puščavsko podnebje v povprečju nameri od 21 °C januarja do 29 °C avgusta. Vetru ni mogoče ubežati. Povsod je, nikoli ne poneha. V sončnih dneh olajša pripeko, v hladnejših pa te prešiba do kosti.
Beseda lepo ni prva, ki ob pristanku pride na misel. Opustela, divja in neizprosna bolj pristojijo pokrajini, ki si vzame čas, da ti zleze pod kožo. A ko oko neha iskati zelenje, da bi se na njem odpočilo od neskončne puščave, se nauči prepoznati kruto lepoto skale, kamenja in peska, čarobnega prelivanja barv in senc ter negibnosti krajine, kjer je edina stvar, ki se premika, veter.
Nekoč so tu živeli Mahos ali Majos, naseljenci, ki so iz Severne Afrike na Lanzarote prispeli okoli leta 500 pr. n. št. Častili so Sonce in Luno ter se preživljali s poljedelstvom, živinorejo, ribolovom in nabiranjem školjk. Eno njihovih mest je pozneje preraslo v Teguise, nekdanjo prestolnico, eno redkih naselij, kjer je španski kolonialni slog pustil vsaj rahel pečat. Ime Lanzarote je otoku dal genovski pomorščak Lancelotto Malocello, ki ga je »odkril« na začetku 14. stoletja, v času odprav lova na sužnje. Vse odtlej Lanzarote spada pod Španijo, čeprav so ga vmes na kratko zasedli Portugalci. Dolgo je otok prehajal iz rok v roke različnih plemiških družin in bil tarča roparskih napadov. Leta 1618 so napadalci zajeli kar tretjino prebivalstva, da bi jih zamenjali za odkupnino. Leta 1965 pa je Lanzarote dosegel čisto posebno neodvisnost, ko so namestili prvo napravo za razsoljevanje v Evropi; ta je otok osvobodila tradicionalne odvisnosti od dežja in pitne vode, ki so jo morali na otok dovažati z ladjami. Še večji napredek je prinesel turizem, ki je glavna gospodarska panoga na otoku. Dolgo jim je uspevalo vzdrževati ravnovesje med napredkom in trajnostnim razvojem, saj niso želeli izgubiti nedotaknjene narave in svoje lastne identitete. Leta 1993 je tako Unesco Lanzarote podelil naziv biosferni rezervat.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.