Pri priči si je nataknil uniformo za posebej umazana in nevarna dela, ki je ni škoda, torej pajac z luknjami na kolenih in pulover z enim kratkim in enim tričetrtinskim rokavom (v originalu sta bila oba dolga), ter se lotil dela. Nenavadno hitro je med svojo kramo našel ustrezno velik čopič in delovne rokavice, z babico pa sva vztrajali, da si obuje škornje. Kaj če se tista grdobija izlije in mu bodo odpadli podplati? Na nogah, ne na čevljih.
Običajno se z vrta in iz kleti sliši preklinjanje šele proti večeru, ko je cenjeni soprog že ustrezno utrujen in nataknjen, to pot pa se je začelo kar takoj. Hkrati so se slišali topi udarci ob steno. Potem je pridivjal kot furija, poiskal klešče in se lotil tiste nesrečne plastenke. »Tega hudiča so tako zaprli, da ga ne moreš odpreti,« je penil.
To pa res ni nič takega, sem rekla, tudi čistila so tako zvito zaprta, da jih otroci ne bi mogli odpreti. Saj je na zamašku narisano, kaj je treba storiti. A res, je zarenčal najdražji. Hočem reči, da je tepec? In mi je pomolil tisto plastenko. Z angelskim nasmeškom sem jo vzela, z dvema prstoma pritisnila na nekakšne pikice na zamašku, ga na rahlo zavrtela in … nič. Potem sem pritisnila nekoliko bolj, spet nič. Zavrtela v nasprotno smer brez pritiska. Nič. Pa s hudim pritiskom. Nič. Mahnila s plastenko po okenski polici. Nič. In seveda spravila v dobro voljo cenjenega soproga, ki si je z veseljem privoščil petminutni govor o prepametnih emancipirankah, ki vse vedo in znajo.
Predstava je pritegnila druščino gospodov s sosednjega dvorišča, takoj so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Prinesli so nekoliko večje klešče – nič. Potem je eden poskusil z žago za železo in ji pri priči polomil vse zobe, plastenka pa je ostala nedotaknjena.
»Mogoče pa se odpira na šifro,« je pripomnila babica. Nobenih številk ni na zamašku, je siknil cenjeni soprog. Kaj pa če reagira na glas? Morda je treba reči, »ljubim te, ti moj mali strupek«, in zamašek bo zletel pod nebo.
Med babičinim modrovanjem je nekdo privlekel plinski gorilnik in skušal s plamenom zvrtati luknjo v nesrečno plastenko. Kaj pa če bo eksplodirala, sem protestirala. In se bo iz steklenice dvignil oblak, ki bo zastrupil celo četrt? A ni bilo bojazni, plastenka je bila očitno odporna tudi proti ognju.
»Zdi se mi, da bo treba poseči po skrajnih sredstvih,« je rekel sosed in se napotil proti domu. Vem, kaj bo prinesel, je vzdihnila njegova žena. Vrnil se je z lovsko puško. »Plastenko bomo dali v lavor, jaz jo bom pa s streli preluknjal,« je pojasnjeval. Vsi smo zbežali v zaklon, ker ne velja ravno za zelo spretnega lovca, on je pa med preklinjanjem iskal steklenico, ki je čudežno izginila. Našel jo je v ročicah svojega štiriletnega vnuka, ki jo je očitno brez problemov odprl in bi vsebino nedvomno poskusil, če ne bi tako odvratno smrdela.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
