V devetdesetih so bili mladi Islandci na čelu evropske mladine v popivanju, kajenju in uporabi mamil. Manj kot dve desetletji pozneje se je delež petnajst- in šestnajstletnikov, ki pijejo, kadijo cigarete in travo, drastično skrčil – padel je tako nizko, da so islandski najstniki pristali na čisto drugem koncu lestvice, med najbolj vzornimi mladimi Evropejci.
Res je – ne gre na hitro, ni zastonj in potreben je velik angažma staršev. Ampak deluje. Že več kot dvajset let. Kako jim to uspeva?
Naravno »zadeti«
Prvi koraki do formule, ki je slednjič pripeljala do rešitve, so se začeli drugje, v ZDA, kjer je profesor psihologije Harvey Milkman v sedemdesetih stažiral v newyorški psihiatrični bolnišnici in se tam srečal z uporabniki mamil. Z njimi se je ukvarjal tudi v svoji doktorski disertaciji in pozneje pri svojem delu. In se je lepega dne spomnil, kaj če bi mlade prepričal, da bi občutke, ki jih iščejo v mamilih, raje našli v naravni kemiji svojih možganov – da bi bili »zadeti« od snovi, ki so v možganih naravno prisotne, brez škodljivih učinkov mamil. Natural high, kot se temu reče. In je nastal Project Self-Discovery, ta je – s pomočjo državne dotacije – mladim nad štirinajst let, ki so zašli v kriminal ali mamila, ponujal alternativo. »Nismo jim rekli, da prihajajo na zdravljenje, rekli smo jim, naučili te bomo vsega, česar bi se rad učil: glasbe, plesa, hip hopa, umetnosti, borilnih veščin.« Hkrati so jih učili življenjskih veščin, se pravi, kako razmišljati o sebi in svojem življenju, kako komunicirati z drugimi. »Glavno načelo je bilo, da izobraževanje o mamilih nima učinka, ker se nihče ne zmeni zanj. Potrebne so življenjske veščine, da vedo, kaj početi s temi informacijami.« V programu, ki naj bi trajal tri mesece, so nekateri mladi ostajali tudi po več let. Preprosto niso hoteli stran.
Leta 1991 so Milkmana prvič povabili na Islandijo, da bi predaval o svojem delu in idejah. Odtlej se je vedno znova vračal. Postal je svetovalec v prvem rezidenčnem centru za odvajanje od mamil za najstnike v Islandiji. Tam se je spoprijateljil s psihologom Gudbergom Jónssonom in okrog njiju se je začela zbirati skupina mladih strokovnjakov, ki so o odvajanju od odvisnosti te ali one sorte razmišljali drugače – kaj, če bi najstnikom namesto mamil in alkohola ponudili zdrave alternative, ne kot reševanje iz odvisnosti, temveč zato, da v težave z drogami in alkoholom sploh ne bi zabredli.
Si bil že kdaj pijan?
Začelo se je povsem nevznemirljivo, z goro vprašalnikov. Leta 1992 (pa potem še 1995 in 1997) so najstniki od štirinajst do šestnajst let na vseh islandskih šolah izpolnili vprašalnike, v katerih so odgovarjali na vprašanja, kot so: Si že kdaj poskusil alkohol? Če da, kdaj nazadnje? Si bil že kdaj pijan? Si že kdaj kadil cigarete? Če da, kako pogosto kadiš? Koliko časa preživiš s svojimi starši? Ste si blizu? Pri kakšnih aktivnostih sodeluješ?
Precej bolj vznemirljivo je postalo, ko so dobili in analizirali odgovore, ti so bili pretežno srh vzbujajoči: skoraj četrtina najstnikov v deželi je redno kadila, 40 odstotkov se jih je v zadnjem mesecu napilo. Analiza pa je tudi pokazala, v čem so razlike med tistimi, ki pijejo, kadijo in jemljejo mamila, ter onimi, ki ne. Katere šole imajo največ problemov. Najmanj težav z zasvojenostjo so imeli otroci, ki so sodelovali v organiziranih aktivnostih, še posebej pri športu, ki so se z nečim ukvarjali trikrat ali štirikrat na teden, ki so tudi med tednom veliko časa preživeli s starši, ki so se v šoli dobro počutili in se pozno zvečer niso potikali zunaj.
Policijska ura za otroke.
Sestavili so program, osnovan na Milkmanovih spoznanjih in na podatkih iz raziskave. Poimenovali so ga Islandska mladina in posegi, ki jih je prinesel, so bili občutni – celo zakone so spremenili.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
