O podnebnih spremembah nam je znanost povedala domala že vse, dokaze imamo pred svojim pragom: lani največji požar v zgodovini države, letos poplave strašljivih razsežnosti. Pogovorov o ukrepih, bistvenih za okolje, pa imamo že vrh glave zadosti. Tako se zdi. Tudi na koncu posveta, ki sta ga pripravila Plan B za Slovenijo in Mreža za prostor, so sklenili, da delovanje po starem ni več možno. Ampak silnega napredka pa tudi ni videti. Mar res potrebujemo še več apokaliptičnih scen?
Zakaj so vse krize pomembnejše od okoljske?
A nekaj drobnih korakov se je že zgodilo, vsaj zapisali smo jih v različne načrte in resolucije, ostaja pa naša ključna bolečina, da nam za učinke na terenu zmanjka sape. Eden večjih korakov je gotovo predlog podnebnega zakona, ki je od 16. oktobra na pladnju za javno obravnavo. Med drugim naj bi bilo z njim konec podpiranja fosilne industrije. Predlog zakona predstavlja pomembno dejanje države pri uresničevanju ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja, pravi Senka Šifkovič iz Umanotere: »Konkretno gre za zagotavljanje podnebja, ki je sposobno vzdrževati življenje. Ta pravica pa je le polovična, če nima zagotovljenega tudi pravnega varstva.«
In kot je dejala dr. Barbara Rajgelj, si moramo prizadevati ne samo za pravice narave in pravice prihodnjih generacij, temveč tudi za pravna sredstva, preko katerih lahko do pravic sploh pridemo. »Ljudje so bolj ali manj prepričani, da se ne da nič spremeniti in da se je pač treba brigati zase. Bogati in iznajdljivi se pogosto znajdejo, ampak pri posledicah podnebnih sprememb na ladji Elona Muska proti Marsu ne bo prostora. Vsi čakamo na neko čudežno spremembo, ki pa je ne bo. Zato potrebujemo infrastrukturo, spodbude, podporo in prepovedi. Posameznik sam ne zmore spremeniti potrošniških navad. Tako kot nekdo potrebuje konkretno vodstvo (tečaj) pri odvajanju od kajenja, bi sama potrebovala pomoč pri odvajanju od mesa. Še bolj pa so potrebne spremembe pri industriji in turizmu – ta spodbuda je zgolj ena: denar. Odgovornost ima država, lahko tudi mednarodna skupnost, zavezništvo aktivnih državljanov pa nanjo vrši pritisk. V Pravni mreži za varstvo demokracije se v razmerju do države držimo enega gesla: mi se ne prepiramo, mi samo tožimo.«
Vsi razumemo denar, kajne?
Okoljska kriza nas tudi stane veliko in stroški v zadnjih sedmih letih v Evropi eksponentno naraščajo, pri čemer je prav Slovenija najbolj izpostavljena članica na prebivalca. »V zadnjih 30 letih je Slovenija zaradi ujm izgubila največ denarja,« je pojasnil dr. Aljoša Slameršak z Inštituta za okoljske znanosti in tehnologijo Avtonomne univerze v Barceloni. »Če pridemo pri segrevanju ozračja čez dve stopinji, se bo zgodil drastičen skok in potem se finančne škode ne bo dalo več oceniti – takrat bo katastrofa. Zato je tako pomembno, da se zmanjšajo emisije. Slovenija je leta 2022 namenila dva odstotka BDP za subvencioniranje fosilnih virov energije. Tukaj gre za vprašanje izbire: koliko bomo še spodbujali takšno odvisnost?«
Pri tem je omenil skrite subvencije za fosilno ekonomijo, kot so subvencije za plin (toplarne), prevoz na delo, prispevek za obnovljive vire (ki služi za to, da se ohrani finančna vzdržnost našega elektro sistema). Tudi širjenje obvoznice po Slameršakovem prepričanju ni prava pot, to veliko vsoto denarja bi morali nameniti drugam. »Z vidika ekonomije je bolje, če uporabljamo taksi, kot če pešačimo ali kolesarimo, saj na tak način ne prispevamo h gospodarski rasti. Moramo pa biti vsi solidarni, ko se plačuje škoda – privilegirani sektorji naredijo škodo, potem pa jo porazdelijo med nas vse. Poglejmo primer onesnaženosti zraka: več kot 200.000 ljudi v Evropi umre zaradi tega, pa ne ukrepamo. Zaradi porasta priljubljenosti terenskih oziroma tako imenovanih SUV avtomobilov se je v prometu onesnaženje celo povečalo. Vse to je stvar političnega odločanja. Posledice večjega onesnaženja se razporedijo v druge dele javnega sistema (npr. zelo trpi zdravstvena blagajna).«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
