Ko gledamo takšne in drugačne proslave, poslušamo govore, beremo članke in knjige, potem pa se vračamo v svoj udobni in predvidljivi vsakdan, je težko verjeti, da je nekoč, sploh še ne tako dolgo nazaj, po naših krajih pustošila svetovna vojna. In skoraj nemogoče je verjeti, da so osebe, ki so jo zaznamovale s svojimi usodami, s svojimi junaštvi in žrtvami, dejansko živele in umirale na tej isti zemlji kot skoraj isti ljudje iz mesa in krvi in da niso zgolj bitja iz čedalje bolj neoprijemljivih legend. A med nami so še takšni, ki so se rodili in živeli ob njih, ki so jih preživeli in ki o njih pričujejo ter za njimi jočejo še danes – med njimi je 88-letna Jelka Šarh, hči najlegendarnejšega borca Pohorskega bataljona in pod nesrečno zvezdo rojene pogumne matere, sestra treh bratov, ki so kot otroci padli v krvavi sneg pri Osankarici, ter deklica, ki je skrbno shranila porcelanasti krožniček in posodico, svoji prvi igrački po osvoboditvi iz nemškega taborišča.
Bilo je poletje leta 1945 in okoli šolskega poslopja ter po učilnicah je postavalo še nekaj otroških postav, samotnih in nekako izgubljenih v tesnobnem pričakovanju. Sicer pa je bil zbirni center v Okoliški osnovni šoli v Celju že skoraj prazen; večina otrok se je že vrnila, po tiste z največ sreče so prišli starši, marsikoga so prevzeli sorodniki, ga odpeljali k sebi, mu čez čas pokazali razrušeno domačijo in sveže grobove, ki jih je bilo nemogoče povezati s podobami očetov in mater, ki so bile vžgane v zavest. Med pozabljenimi prikaznimi, ki so še kar tavale po šoli, je bila tudi peterica bratov in sester iz Lobnice nad Rušami. Čakanje je bilo tesnobno, kajti tiste stene so bile prežete s spomini na najstrašnejšo noč v njihovih življenjih – dobra tri leta prej so jih v točno tej šoli nemški vojaki s silo ločili od matere in razvozili po taboriščih, v katerih naj bi jih z »ordnung und disziplin« prekovali v polnovredne državljane in državljanke tisočletnega rajha, jim očistili kri divjega slovanstva, iz njih izruvali spomine na domačo zemljo, na pohorske gozdove, na očeta in mater, druge brate in sestre.
Pa so se spomini prekalili v mite, tisoč let rajha se je izteklo maja 1945, peterica pa je še kar čakala v celjski šoli, ko se je Srečko, najstarejši med njimi, nekega dne še z nekaj fanti iz zbirnega centra namenil na potep po mestu. Pot ga je zanesla tudi na kolodvor, in tam je njegovo pozornost pritegnila razstava fotografij. Ko se jim je približal, mu je koleno klecnilo in oblile so ga solze: iz tistih črno-belih podob, ki so jih januarja 1943 na Osankarici naredili nemški vojaki, je peterica otrok Elizabete in Alfonza Šarha izvedela za smrt svojega očeta in treh bratov v poslednjem boju Pohorskega bataljona. Tam, v snegu, pod smrekami, med nagrmadenimi trupli, je Srečko Šarh zagledal Lojzeka (16 let), Pepčka (15 let) in Vančka (13 let) ter videl padlega bradatega Pohorskega kralja, svojega očeta, oblitega s krvjo. Danes 88-letna Jelka Šarh nikoli ne bo pozabila tistega dne, ko se je brat vrnil v zbirni center in jim povedal, da jih na njihovi domačiji na Lobnici že dolgo več ne čaka nihče. Kot nikoli ne bo pozabila noči, v kateri se je vse skupaj začelo. »Težko se spominjam, kaj je bilo prej,« reče, kakor da bi se hotela opravičiti.
Ni potrebe – ob vsem, kar je kot dekletce doživela med vojno, je pravi čudež, da je uspela do sem, do danes prenesti sploh karkoli iz časa pred tem. Čudež, da je »prej« sploh bilo karkoli. Samo nekaj drobcev, krhkih obledelih relikvij spomina je deklica rešila pred propadom v svetovni moriji, v vesoljni povodnji groze, ki je sledila – eden od najbolj ranih spominov Jelke Šarh je, kako je z materjo in sestro šla od domačije k maši in ju je mama na vasi še zadnjič urejala pred vstopom v cerkev, in še pomni, kako jo je, malčico, mama neko jutro vsa iz sebe reševala, ko se ji je v ustih zataknil kos jabolka, ki ga je izmaknila med peko štrudla. Od očeta je mala Jelka ohranila eno samo podobo: v veliki kmečki kuhinji je kasnejši pohorski divji mož sedel na stol kot njen, samo njen »ati«, ona pa je stopila na njegova stopala, palčica proti velikanu, in jo je ta dobrodušno gugal in dvigal na svojih nogah. To je vse, zadosti za zavest o lastnem izvoru in premalo, dosti premalo za odrešitev, zadoščenje, mir – vojna je prišla prehitro. Otroštvo Jelke Šarh ter njenih osmero bratov in sester se je končalo 3. avgusta 1942, ko so jih Nemci odpeljali v taborišče.
V njenih očeh ni bilo jeze
»Prišli so in začeli tolči po vratih,« pripoveduje. »Osem otrok so nas z našo ubogo mamo stražarji gnali skozi temo v Ruše. Ves čas smo se spotikali in padali. Šli smo po cesti mimo letnega gledališča, do kapelice in potem v kaplanijo ob cerkvi, tam so nas zaprli za železna vrata v kleti, kjer so zbrali vse politično sumljive Rušane. Čez čas so nas odvedli spet do kapele, kjer nas je čakal tovornjak – še zdaj ga imam pred očmi.« S seboj so imeli samo nekaj hrane, od oblačil pa tisto, kar so imeli na sebi; za nameček sta se Jelka in njena sestra Anica ves čas dušili v hudih napadih oslovskega kašlja. Ena od ujetnic je vsaki dala kocko sladkorja – sogovornica še osemdeset let pozneje govori o tem sladkorčku z blaženim izrazom na obrazu. Iz Maribora je po dnevu ali dveh transport šel v Celje, v Okoliško osnovno šolo, kjer je bilo urejeno zbirališče za nesrečnice in nesrečnike, namenjene za prisilno delo, pretepanje, medicinske poskuse in smrt pod kroglo ali v oblaku plina – iz Celja so vozili vlaki za taborišča. Tam so Šarhovi otroci še zadnjič videli svojo nesrečno mater – tako kot še mnogi drugi, ki so jih pazniki trgali iz naročij obupanih, od skrbi ponorelih žensk. Male Jelko, Srečka, Anico, Draga in komaj triletnega Branka so odpeljali v »lager« v Fronhleiten pri Gradcu. Elizabeto Šarh je vlak odložil v Auschwitzu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
