Zato ljudje še vedno umiramo in bomo umirali, ne glede na bliskovit napredek sodobne medicine in neverjetna čudežna naravna zdravila z vsega sveta, ki jih je tudi naš, slovenski trg prepoln.
Zadnjič sem na družbenih omrežjih blokirala nekega gospoda iz Maribora, ki na veliko oglašuje čudežno ozdravitev vseh bolezni, tudi vseh stanj rakavih obolenj, s kvantno fiziko. »Vi tega ne razumete,« me je prepričeval, »to je prihodnost sodobne medicine, zato jo vsi zdravniki zanikajo.« Ena terapija – 300 evrov. Malenkost, drobiž. Koliko terapij potrebuje posamezen bolnik? Pet? Deset? Tri sto? Ne vemo. Dokazov o ozdravitvah tudi ni nobenih, razen takšnega oglasnega sporočila: »Gospod J. je bil v četrtem stadiju raka, metastaze so se že razširile na vse kosti, tudi na pljuča. Zdravniki so opustili zdravljenje, nato pa je sin gospoda pripeljal k nam. Po treh mesecih terapij s kvantno fiziko je zdaj gospod J. zdrav in nima nobenih metastaz več.« Ko sem raziskala ozadje oglasa, sem ugotovila, da gre za znanega štajerskega podjetnika, ki je bil v preteklosti vpleten v kup finančnih nepravilnosti. In nima z zdravstvom čisto nobene profesionalne povezave. Pazite se takšnih oglasov in sporočil, vedno več je prevarantov, ki ponujajo »čudežna zdravila«, za večino teh oglasov se skrivajo nevestni ljudje in pohlep po denarju. A ne želim vseh ljudi, ki imajo iskrene namene pomagati obolelim, četudi uporabljajo morda za mnoge nekoliko nenavadne prijeme, metati v isti koš.
Do mene prihaja vedno več zgodb o naravnih, alternativnih metodah zdravljenja in terapijah, prav zabavata me širina in pestrost ponudbe, vse imajo dober namen pomagati sočloveku – in tem se nikakor ne posmehujem. Tudi sama sem med aktivnim zdravljenjem raka posegala po neuradnih, za mnoge celo »ilegalnih« metodah. Redno sem jemala kanabisove pripravke, tudi s THC-jem, čeprav jih naši zdravniki uradno ne priporočajo. V tujini je blažitev zdravstvenih težav s kanabisom nekaj čisto normalnega, za medicinsko konopljo dobiš celo zdravniški recept, pri nas pa je to še vedno cel bavbav. Naše zdravstveno osebje zaradi neznanja, mnogi pa tudi zaradi ignorance ne poznajo zdravilnih učinkov kanabisa in zato nasprotujejo njegovi uporabi med zdravljenjem različnih bolezni. S kanabisom se med medicinskim izobraževanjem niso srečali, šele zadnja leta potekajo razna izobraževanja in seminarji zdravnikov o uporabi te naravne učinkovine v medicinske namene. Slišim, da so vsa ta predavanja polna, in verjamem, da bo kmalu prišel čas, ko onkološkim bolnikom ne bo več treba naskrivaj kupovati konopljine smole od predelovalcev in se pri tem počutiti krive, kot da smo del narkomafije. Ne bom rekla, da so kanabisove svečke ugnale mojega raka, tega ne trdim, sem pa z njimi zagotovo lažje spala in vse skupaj je bilo malo bolj smešno, kot je bilo v resnici.
Med kemoterapijo sem vsak večer namakala noge v mešanici jabolčnega kisa in vode, da mi ne bi otekale in da bi se čimprej znebila strupov iz telesa. Prav tako sem po kemoterapiji opravila tritedensko terapijo z zeolitom, glini podobnim prahom, pa še jo moram kdaj, čeprav je nagnusna. Glineni prah je v resnici mešanica vulkanskega minerala, ki ima izjemno sposobnost, da nase veže strupe, pesticide in težke kovine iz našega telesa, zato mu tudi rečejo najmočnejši naravni razstrupljevalec na svetu. Ni odveč, da tudi zdravi ljudje nekajkrat letno opravijo to očiščevalno »dieto«, prehrana in stresno življenje zakisata telo, kar ustvarja idealno okolje za nastanek raznovrstnih vnetij in posledično bolezni. To »blatno« vodo sem pila vsako jutro in verjela, da bo iz mene odplaknila strupene naplavine in ostanke zdravil. Verjamem, da mi je pomagala k razstrupljanju telesa, zagotovo pa me ni ozdravila.
Prav tako me ni na noge postavil niti najdražji med na svetu po imenu manuka, pridobivajo ga iz nekega čajnega grma na Novi Zelandiji, ki mi ga je med zdravljenjem ves čas nosil prijatelj z Madžarske. Za manuko sem prvič slišala, ko sem brala knjigo o najboljšem svetovnem teniškem igralcu Novaku Đokoviću, on ta med uživa vsakodnevno in ne more prehvaliti njegovih zdravilnih učinkov. Lepljiva sladkoba prihaja, kot rečeno, z Nove Zelandije, pridobivajo jo samo na tistem koncu sveta, in je znana kot eno najbolj cenjenih naravnih živil. Je naraven antibiotik, ki učinkuje tudi probiotično, ob tem pa uravnava in podpira procese v telesu, ki skrbijo za zdrav razvoj celic in krepijo imunski sistem. Med je dober tudi za uničevanje glivic in virusov, ki napadajo naše telo, pa še neverjetno okusen je. Ima samo eno slabo točko, in to je, da je predrag. Za tenisača Đokovića zagotovo ne, zame pa. 250 g stane kar 30 evrov, kilogram manuke bi potem nanesel okoli 120 evrov. Desetkrat več, kot stane naš lipov, kostanjev, gozdni ali pa cvetni med. In če sem iskrena, ne verjamem ravno, da je med z Nove Zelandije stokrat boljši, kot je med z naših travnikov in iz gozdov. Bolj verjamem temu, da imajo oni »od spodaj« boljši marketing, kot ga ima slovensko čebelarstvo. In pa fotografijo najboljšega svetovnega teniškega igralca na svoji reklami. (se nadaljuje)
razum!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
