Eden tistih zlatih zgodnjih jesenskih dni je, ko drevesa s hvaležnim šumenjem sprejemajo vase sončne žarke, ki jim bodo v naslednjih tednih napolnili listje s škrlatom. Trojica nas hodi po svežem gozdu, stopamo čez mehek mah, in kmalu mi je jasno, da Zlatko Križan okolico dojema drugače kot večina ljudi. Pri potočku, ki ga prečimo, opozori na kremen, »ki ima zdravilne lastnosti in iz katerega je pravzaprav vse Pohorje«, pri skupini mladih hrastovih stebelc pove, da so jih zasadile veverice, ki so zanesle želode v ta del hoste, za zaplato senožeti se spomni, da je bila nekdaj polna slastnih robid, se pa malone kot otrok veseli resja, ki še vedno raste na trati. Nobena značilnost pokrajine mu ne uide in za vsako ve povedati, kako in zakaj se je znašla na svojem mestu – bere jih kakor poteze na obrazu svoje najstarejše in najbolj ljube prijateljice: narave. Po kakšnih dvajsetih minutah hoje naju s Šimnom pripelje na cilj: v skrivni sveti krog sredi neokrnjene pohorske »šume«, kjer ob izbranih priložnostih potekajo obredi po starodavnih keltskih šegah.
Ustavimo se sredi komaj zaznavne vzpetine med redkim smrečjem. »Vidita krog?« vpraša Križan. In nama pokaže z roko – okoli nas se vdolbine, struge, debla, rastje in korenine dejansko sklepajo v nekakšno mejo, ki tvori zaprt prostor, ki ga brez gostiteljeve pomoči sicer nikoli ne bi opazila. Na sredi stoji nekaj velikih smrek, pri vznožju katerih se valja nekaj kremenov, ki bodejo v oči. Prostor je svetel in nekako prijazen, in če bi se človek slučajno potikal po teh koncih, bi se nemara prav tukaj za nekaj hipov ustavil in počival, pa čeprav seveda ne bi imel pojma, da se obnavlja sredi energijskega vrtinca z izmerjeno jakostjo nad 40.000 Bovisovih enot (»deset tisoč gor ali dol, odvisno od dneva«) – kar je za radiesteziste približno enako kot skakanje v gejzir življenjske sile. Na tem mestu najin vodnik in prijatelji izvajajo večino svojih obredov, ki pa so bistveno drugačni, nekako bolj mirni in prizemljeni od večine danes popularnih new age ekstravaganc. »Ni potrebe, da bi zganjali hrup in se zadevali s takšnimi in drugačnimi substancami,« zatrdi Križan.
Novodobni slovenski druidi poznajo vrsto različnih obredov, vsi pa imajo podobno dramaturgijo, po Križanovih besedah pazljivo rekonstruirano iz zgodovinskih in arheoloških virov, pa tudi na podlagi stikov s somišljeniki iz dežel z bogato in živo keltsko tradicijo – Walesa, Irske, Francije ... »Na začetku prečistimo prostor z žajbljem, potem opravimo daritve s kruhom, pijačo in brinom, vmes opravimo poseben obred in nekaj prigriznemo še sami, potem malo zaigramo na bobne in zapojemo, na koncu spet očistimo prostor in ga zapremo,« razloži. Poseben pomen ima obred zaveze, ki je nekakšna starodavna predhodnica današnje ohceti; poteka v najsvetejšem delu leta, na jutro kresne noči, ko se zberejo pari, ki si želijo obljubiti zvestobo. Zlatko nama na začetku gozda, v prvem izmed dveh svetih krogov, kjer potekajo obredi, pokaže debelo smreko, tesno ovito s trakovi – znamenje, da je to drevo priča in varuh zaobljube zvestobe štirih parov, med drugim Zlatka Križana in njegove žene Majde Cerjak Križan.
Stara duša, sodobna pamet
Slednja, prijazna in skrbna ženska, nam po vrnitvi iz gozda postreže z odlično gobovo juho z ajdovimi žganci, ob kateri sva s Šimnom pripravljena z zvenečimi žlicami zapeti glorijo vsem gozdnim vilam in škrateljcem. Hvaležnost je toliko bolj na mestu, ker se naša dobrotnica po hiši premika z opaznim naporom – od otroštva jo daje paraliza, ki se je razvila po cepljenju proti poliovirusu, v zrelih letih pa jo je udarila še hernija in ji poškodovala živce v hrbtenici do te mere, da so jo nevrologi v mariborskem kliničnem centru menda samo še nemočno priporočali višji sili. Po operaciji je tri tedne preležala v postelji in vprašanje je bilo, ali bo še stala na svojih nogah. To ji je uspelo z izjemno vztrajnostjo – po ure in ure je telovadila, ob tem pa hodila na vse možne terapije, bioresonanco, fizioterapijo po Bownovi metodi, meditirala ... Nakar se je ustavilo. »Rekla sem si, pa saj ne morem vse življenje samo garati brez pravega preboja. Tedaj je Zlatko prvič slišal za woojer in mi rekel, mogoče bi pa to bilo nekaj zate.«
Woojer je poseben jopič, ki na prvi pogled nima zveze z medicino – razvila ga je igričarska industrija, da bi igralcem omogočila, da bi na lastni koži doživeli učinke iz navidezne resničnosti; zadeva namreč z vibriranjem po vsem telesu simulira udarce in dotike, Križan pa je ob tem prišel na zamisel, kako jo izkoristiti za zdravljenje – dedič železnodobnih poganskih žebračev urokov je namreč tudi prvovrsten računalniški programer. In tako je jopič programiral, da masira celoten trup v točno določenem ritmu, ki sovpada z zdravilnimi frekvencami, ki jih globoko v bolnikovo telo spuščajo velike slušalke. Tako možgane preplavijo blagodejni beta, gama ali delta valovi, obnemogli organi pa se prek woojerja uglašujejo na ustrezne frekvence, na primer na Schumannovo polje, ki je po nekaterih interpretacijah srčni utrip celotnega planeta. Na soprogovo prigovarjanje je Majda dala priložnost njegovemu umotvoru – in kmalu začutila, kako se ji vrača energija v oslabele noge. »Nekega dne, bilo je proti koncu pomladi, sem ob koritu prala regrat, ko me je nenadoma prešinilo – pa saj jaz stojim! Stojim na lastnih nogah, dotlej pa sem se vedno morala naslanjati na kuhinjski pult!«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
