Sanje begajo človeštvo že od pamtiveka. Še v moji mladosti je recimo veljalo, da nimamo pojma, kaj so – in da se zato z njimi povečini sploh nima smisla ukvarjati. A mnogi se s tem ne bi strinjali ne takrat ne danes. Ena od njih je Urška Ajdišek, psihoterapevtka, jungovska psihoanalitičarka in supervizorka pri Mednarodni zvezi za analitično psihologijo v Zürichu. Sanje so bile vedno njena strast. Že kot deklica je vedela, da jih bo nekoč preučevala. In prav te dni bo v knjižni obliki izšel plod vsega njenega raziskovanja, pomenljivo naslovljen: Sanje – tiha zgodba naše duše.
Vi torej pravite, da veste, kaj so sanje.
Rekla bi, da danes sanje že zelo dobro razumemo. Gre za najstarejšo govorico človeške duše. So zelo natančen prikaz naše trenutne duševne kondicije. Ni strokovnjaka, ki bi o nas lahko vedel več kot naše sanje. Sanje nikoli ne lažejo, lahko pa jih napačno razumemo. Brez vsakršnih olepšav nam prikažejo naše psihične slepe pege. Tako nam povedo, kdo v resnici smo. Njihov glavni namen je, da sanjalca usmerijo k boljšemu življenju. Večina sanj namreč napeljuje k spremembi.
Ampak kdo nam pa pravzaprav pošilja vsa ta sporočila? Kdo ali kaj nam pošilja sanje?
Neka višja inteligenca v našem nezavednem. Torej tisti del naše psihe, do katerega nimamo zavestnega dostopa. Tam je jedro našega potenciala, najboljšega v nas. Če mu bomo sledili, se bomo uresničili v svojih najboljših zmožnostih.
Najbrž tudi zato, ker nas sanje pogosto opozarjajo na t. i. senčne vidike nas samih, kajne? Torej na negativne vidike, ki so ponavadi jasni vsem našim bližnjim, le nam ne.
Drži. Sanje pa nam naše notranje resničnosti ne slikajo neposredno, temveč preko simbolov. Sporočilo moramo vedno razbrati iz narave teh simbolov in iz občutkov, ki so jih vzbudili v sanjavcu. Pri številnih sanjah lahko precej jasno razvozlamo smer, ki so jo sanje namenile sanjavcu. Če česa v danem trenutku ne znamo razvozlati, pa se sčasoma pojavijo nove sanje, ki prinašajo isto sporočilo malce drugače. Pri vsem je izjemno pomembno, da pri vstopanju v svet sanj ves čas ohranjamo spoštovanje in ponižnost do sanjskih sporočil. Ter hvaležnost, da nam sanje pomagajo na naši poti.
Kako pa je z nočnimi morami? Te najbrž prinašajo sporočilo, da je sanjavec v psihičnem neravnovesju?
Vsekakor. Terapevti se sicer nočnih mor razveselimo, saj običajno nosijo zelo jasno sporočilo, ki človeka takoj predrami in od njega zahteva delovanje. Če te, recimo, v sanjah nekdo preganja, je analizo zelo pomembno začeti pri tem, kdo in kakšen je, kako mu je sanjavec podoben. Kajti v sanjah nas običajno preganjajo naši lastni vidiki, ki jim drugače namenjamo premalo pozornosti.
Aha, to bova najbrž najlažje pojasnila s konkretnim primerom.
Seveda. Vzemiva primer deloholika, ki sanja, da ga preganja brezdomec. Pri analizi takih sanj se moramo najprej vprašati: kdo je tisti, ki sanjavca preganja? Kakšen je? V opisanem primeru je to nekdo, ki ne dela in skorajda nima materialnih sredstev. Torej živi povsem drugačno življenje od deloholika. Ta brezdomec je simbol, ki sanjavcu prinaša sporočilo, da mora kot deloholik vsaj malo izpreči in si odpočiti.
Da mora torej vsaj kdaj zavestno zaživeti brezdelneža, ki mu ga ponoči v sanje pošilja nezavedno?
Tako.
Hmm … Kaj pa če nas v sanjah preganjajo vampirji, tako kot včasih mene? Kakšno je tu sporočilo?
Kaj pa vam vampirji konkretno pomenijo?
Nevarno zlo.
Aha. Koliko pa vi sami živite zla?
Rekel bi, da mnogo premalo. (smeh)
No, vidite. Morda gre za to, da živite preveč »po regelcih«. Kajti človeška bitja smo kombinacija tako dobrega kot slabega. Ta dva pola v nas vedno iščeta ravnovesje. In zato tiste, ki preveč poudarjajo poštenje in krepostnost, v sanjah pogosto preganjajo zle sile. Tako kot tiste druge, ki so zašli na kriva pota, v sanjah pogosto preganjajo redovnice ali menihi.
O, torej gre za to, da sem preveč kreposten? Ta razlaga je seveda tako laskava, da jo z veseljem sprejmem!
Seveda pa bi lahko šlo tudi za kaj čisto drugega. Recimo za to, da imate občutek, da vam nekdo pije kri.
No, zdajle sva s konkretnim primerom najbrž lepo ponazorila, kako dragoceno je pri interpretaciji sanj vodstvo terapevta. Najbrž niti nima prav veliko smisla, da skušamo svoje sanje razvozlati kar sami?
V začetnih obdobjih je terapevt zelo dobrodošel. Res pa je, da se ljudje s trudom in vztrajnostjo lahko izmojstrijo v razumevanju svojih sanj. A se je dobro zavedati, da je naše nezavedno zelo premeteno. Zato je sanjavcu težje razvozlavati lastne kot sanje nekoga drugega. A razumevanje sanj lahko nedvomno postane pomembno orodje za spopadanje z življenjskimi izzivi. Če ti uspe povezati sanjski in budni svet, je to lahko vir velike moči. Če se naučiš sprejemati senčne dele sebe in jih integrirati v svoje življenje, te to na mnogih ravneh zdravi. Bi pa odsvetovala analizo sanj pri otrocih ali ljudeh s psihotičnimi motnjami.
Res? Zakaj ne pri otrocih?
Usposobljen terapevt si lahko seveda z vsebinami sanj pri terapiji z otroki pomaga pri razumevanju njihovih stisk. Močno pa odsvetujem poskuse analiziranja otroških sanj doma! Otroški ego je prešibek. Otroške sanje pa so tako preplavljene z arhetipskimi vsebinami iz kolektivnega nezavednega, da bi se lahko otrok v njih hitro izgubil, če bi ga silili v poglobljeno razmišljanje o njih.
Kakšno minsko polje je naša psiha!
(smeh) No, ampak to ne pomeni, da otrok ne velja opogumljati, naj izražajo svoje sanje. Torej naj jih rišejo, slikajo, kiparijo – to je vse zelo koristno in blagodejno! Odsvetujem le spodbujanje k razmišljanju o tem, kaj naj bi njihove sanje pomenile.
Lahko še na kakšnem konkretnem primeru ponazoriva, kako delujejo sanje?
Pogoste so sanje, v katerih se ne moremo premikati, tudi če si zelo želimo, da bi pobegnili ali kaj podobnega. V takih primerih gre pogosto za sporočilo, da se v življenju ne smemo premikati. Oziroma da se moramo gibati manj. Da si moramo torej omogočiti tisto zdravilno pasivnost, ki jo potrebujemo. Take sanje so lahko svarilo pred prehudim hitenjem, stresom ali posledično izgorelostjo.
Kako pa je s ponavljajočimi se sanjami? Te najbrž nosijo še posebej pomembno sporočilo.
Tako je – in to predvsem sporočilo, ki ga nočemo in nočemo doumeti. Pri ponavljajočih se sanjah so okoliščine praviloma enake, le kaka na videz nepomembna podrobnost je vsakič drugačna. In ravno na to podrobnost se velja osredotočiti pri analizi. Tako se bomo najbolj približali najverjetnejši razlagi sanjskega sporočila.
Pri kakšnih vrstah težav je analiza sanj še posebej uspešna?
Pri vseh vrstah nevrotičnih motenj. Še posebej pa pri depresiji, tesnobi in paničnih napadih, odvisnostih, tudi motnjah hranjenja in izgorelostih, posttravmatskih stresnih motnjah … V bistvu bi rekla, da je lahko analiza sanj zelo učinkovita pri vseh duševnih motnjah, z izjemo psihotičnih motenj.
Sem prav razumel, da je eden glavnih ciljev postopoma okrepiti sanjavčev sanjski ego – torej njegov ego, ko sanja?
Ste. In s tem ko krepimo naš sanjski ego, krepimo tudi naš dnevni zavestni ego.
Samozavestnejši ko smo v sanjah, samozavestnejši smo tudi v budnem stanju?
Tako nekako. Pozorni moramo biti zgolj na morebitno prenapihnjenost ega. Prenapihnjen sanjski ego lahko namreč opozori na prenapihnjen oziroma ohol ego sanjavca v budnosti. Kajti ključni predpogoj za uspešno psihoterapijo je, da si človek resnično želi napredovati in se je pripravljen za to truditi. Brez njega ni nič.
In povsem enako gotovo velja za uspešno analizo sanj?
Seveda. Sanje so zelo zvijačno področje. Poznamo celo sanje, ki so po vsebini krasne, a v sanjavcu vseeno vzbujajo veliko nelagodje. Torej v stilu: »Saj je bilo vse super, ko sem se zbudil, me je pa prav grozno stiskalo v prsih!« To, kako se je sanjavec počutil, pa je pri analizi seveda ključno.
Ste z analizo sanj pomagali tudi sami sebi?
Sem. Zanimivo je, da sem bila v mladosti zelo povezana s svojimi sanjami. O njih sem tudi veliko brala in že kot otrok sem vedela, da bom nekoč raziskovala sanje. A v obdobju po prvem študiju jim nisem več posvečala toliko pozornosti, zato sem se jih za daljše obdobje nehala spominjati. Tako sem na prvi uri svoje lastne učne analize tudi jaz izjavila: »Veste, jaz pa ne sanjam!« Ampak ko sem začela na tem zavestno delati – ko sem se zadeve lotila s svinčnikom in papirjem – sem se sanj spomnila že takoj prvo noč. Ko sem se jim odločila prisluhniti, so sporočila prišla.
Ste jih upoštevali?
Sem, saj sem jasno začutila, da bo to dobro zame. V določenem obdobju svojega življenja sem veliko potovala po svetu, ker sem za neko podjetje odpirala tuje trge. Takrat sem vsak mesec preživela na poti od tri od štirih tedne. S pomočjo študija jungovske psihoanalize sem se ponovno povezala s sanjami. In skozi neke pomembne sanje, ki jih še danes vidim in nosim v sebi, sem dojela, da ta način življenja nikoli več ne bo zares zame.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
