V naravo ne morejo več zaupati, sočloveku spet lahko
Splošno znano dejstvo je, da riba ne sodi na kopno. In zato vsi člani našega malega delovnega voda sočasno od začudenja razklenemo čeljusti, ko v rokah enega od dveh pobov, ki nekaj brkljata po njivi, mimo katere se peljemo, zagledamo velikega tolstega krapa, pravega kapitalca. Fanta se z vedri v rokah pridno sklanjata nad polje in pobirata srhljivo letino poletja, v katerem se je svet snel s tečajev. »Fak, to je drug planet,« splošni vtis povzame eden od članov naše ekspedicije. Pozneje izvem, da poginulih rib niso polna le polja, temveč jih ljudje po vsem Ljubnem ob Savinji že zadnje tri dni mečejo tudi iz kleti, lop, delavnic in hiš.
Ne samo ribe, v ponedeljek, ko se ceste dokončno odprejo in lahko pridemo pomagat, je v Ljubnem marsikaj tam, kamor ne spada – kubiki lepljivega mulja po kleteh, tone zdrslega blata na makadamih, za cele hoste razlomljenih dreves po dvoriščih, kupi takšne in drugačne šare pred hišnimi pragovi, ostanki enega ali dveh zmečkanih avtomobilov med rogovilami. Ko se reki enkrat utrga, samo pograbi in besni nad vsem, kar najde na poti. »Zgodilo se je v šusu,« pove mlad svetlolas kmet, ki mu pomagamo pri čiščenju do vrha zabasanega rezervoarja za vodo, »okoli tretje ure zjutraj se je oglasila sirena, vendar nismo vedeli, kako resno naj jo jemljemo. Potem pa je pridrl hudournik.« Sogovornik je imel srečo, da z družino živi dovolj proč od Savinje in Ljubnice; tisti v približno tristometrskem pasu od reke, staro in mlado, so se sredi noči reševali z bežanjem čez balkone, plezanjem po lestvah in skakanjem skozi okna. V približno desetih minutah je voda v hišah segla do meter in pol visoko.
Na fronti med človekom in naravo
Tisti usodni konec tedna je vsa Slovenija z grozo in sočutjem spremljala prizore, ki so spominjali na poročila iz katere od azijskih držav. Marsikoga so podobe uničenih hiš in strtih ljudi ganile do te mere, da je sedel v avto in se kot prostovoljec odpeljal na pomoč; med najaktivnejšimi so tudi študenti, ki so jih njihovi klubi zbrali v delovne brigade in poslali na prizadeta območja. Za Maribor je bil ključni organizator neutrudni Zoran Kačičnik iz Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM), s katerim se takoj po apokaliptičnem vikendu odpeljem v Ljubno. V dobrih rokah sem, Kačičnik kot domačin iz teh koncev pozna vse poti, že dan po poplavah pa se je s kolegi v dežju in blatu prebijal po zamočvirjenih makadamskih poteh, nad katere so polzeli plazovi, da bi ljudem prepeljal rešilne plastenke s pitno vodo.
Na glavni cesti ni nobene zapore ali zastoja. Na prve hude posledice poplav naletiva okoli Letuša, pravi šok pa sledi v Mozirju – po rondoju, iz katerega cesta spelje mimo opustošenih hal podjetja BSH, nastopi tisto, kar bo pozneje eden od mojih delovnih tovarišev v Ljubnem poimenoval »drug planet«. Pokrajina v poplavljenem pasu deluje kot vojno žarišče, ki so ga razorali minometi, zlovešč vtis pa utrjuje neprestano brnenje vojaških in policijskih helikopterjev, ki ves čas razvažajo naokoli živež, vodo in druge nujne potrebščine pomoči potrebnim ljudem, ki ostajajo odrezani od civilizacije. Med vsem tem razdejanjem pa se stisnjeno nazaj v strugo potuhnjeno vleče zlovoljno vodovje, še vedno preteče visoko, nabreklo od padavin in umazano od neznanskih količin blata.
Blato namesto odlikovanj
V Ljubnem me na zbirnem mestu pri krajevnem domu brez nepotrebnih ceremonij v svoj delovni vod sprejme Nejc iz Grosupljega, krepak temnolas dečko z energijo centrifugirane pločevinke kokakole. V svojem terencu me odpelje k preostalim članom ekipe, žilavim mladim Dolenjcem v blatnih »batarjih«, za katere na prvi pogled presodim, da jim delo ni tuje. Ker naš general ni najbolj navdušen nad idejo, da bi mu posvinjali avto, poskačemo na pragove pod vrati, se oprimemo strešnih okvirjev za prtljago in mimo pobiralcev rib z začetka članka med polji speljemo proti mojemu prvemu delovišču v gozdu ob ljubenskih smučarskih skakalnicah. Poskačemo z avta, pograbimo lopate, črpalko in lestev ter mimo mukajočih kravic krenemo v hrib. Gospodar, njegova žena in njena sestra s fantom, ki si lomijo križe pri čiščenju zabasanega rezervoarja za vodo, nas sprejmejo z olajšanjem. Kmalu zapojejo lopate v orokavičenih rokah in z muljem napolnjena vedra se začnejo na vrveh vzdigovati iz betonskega bunkerja; v prvi izmeni vlečem vrvi, po pavzi za pir/vodo se pridružim lopatarjema v globini.
Moji Dolenjci se resnično izkažejo za prave udarnike, s katerimi je veselje delati, in potrudim se, da ne zaostajam za njimi; kmalu sem premočen do kože in prekrit z blatom, kar pa je samo dobro. Med prostovoljci je blatnost nekak ekvivalent odlikovanjem v vojski, ki priča o veljavi posameznega udarnika, in ga je treba nositi s ponosom. V nekaj urah čez dno zbiralnika potegne še zadnja lopata, s katero postrgamo poslednji ostanek blata – žejne kmetove liske in perhe, ki nas ob odhodu spet glasno pozdravijo, bodo kmalu lahko pile iz njega. »Si videla, žena,« se mladi gazda zadovoljno namuzne svoji boljši polovici, »v slogi je moč. Mi bi se pa matrali do štirih zjutraj, pa vidve bi se na pol pretrgali.« Bi se pretrgali, ampak bi pa naredili tudi sami, če bi bilo treba – še vedno so. Takšni ljudje so to, delavni, vzdržljivi in vajeni preizkušenj; zmogli bi, vendar je vseeno lažje, če v stiski nisi čisto sam.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
