Izkazali smo se, res. Ampak tule je hakeljc – pomoč pri naravnih nesrečah ni sprint, je maraton. In nepregledne množice pomagačev zasople obupajo že veliko pred ciljem.
Se spomnite katastrofalnega potresa v Nepalu leta 2015? Pomoč je pritekala od vsepovsod – ampak ko so Nepalce čez nekaj let vprašali, kako jim gre, so rekli, ja, najprej so res vsi pomagali, potem pa so pozabili na nas. In niso edine žrtve naravne katastrofe s podobno pritožbo. Takoj po dogodku ljudje odprejo srca in denarnice, toda to je samo mašilo, ki odgovarja na trenutne potrebe in začasno zamaši najhujše luknje. Dragoceno, vsekakor, a nezadostno. Da se kraj, pokrajina, dežela po naravni katastrofi spet postavi na noge, da se obnovijo porušene hiše, ceste, mostovi, traja leta – pomoči pa medtem zmanjka. Ljudje pravijo, dajte mi vendar mir, saj sem že dal!
Veste, kaj je »compassion fatigue«? Izraz je razmeroma nov, skovali so ga v zgodnjih devetdesetih prejšnjega stoletja, pojav, ki ima še več imen, uradno je sekundarni travmatski stres, je pa prastar: včasih empatije preprosto zmanjka. Ne gre več. Gre za obliko izgorelosti, ki jo poznajo zdravstveni delavci, gasilci, odvetniki, policisti, socialni delavci, učitelji, novinarji … Ljudje, ki delajo z žrtvami nasilja ali bolezni, ljudje, ki pomagajo drugim, lepega dne ne zmorejo več pomagati. Počutijo se čustveno izpraznjeni, zdi se jim, da ne morejo dati ničesar več. In v milejši obliki se to dogaja tudi po naravnih nesrečah: ljudje dajo enkrat, nekateri dvakrat …, potem pa pridejo nove katastrofe, nove in nove potrebe, pa človek reče, saj vam sem pa že dal. Nimam toliko denarja, ne zmorem več. Vprašajte drugje. Država seže v svoj žakelj in zatipa dno. Občini se je to zgodilo že zdavnaj prej. Ko bodo čez leto in dan ljudje, ki so v teh poplavah izgubili dom, iz kakšne občinske kontejnerske hiške prosili, da jim pomagate do pravega doma, kaj jim boste rekli? Da ste že dali?
Po malem se že začenjajo drobne poniglavosti, ko med ljudmi nenadoma nastane tekmovanje v dobrodelnosti. Kdo je več dal, kdo je prej dal, se hvalijo na družbenih omrežjih. Je še kdo dal toliko kot jaz? Je še kdo toliko pomagal? Kot je zapisala kolegica, ljudje, nehajte drug drugemu gledati čevlje in ocenjevati, koliko blata je na njih! Najbolje pa je odgovorila Biserka Marolt Meden, nekdanja predsednica Srebrne niti, ki ji ni treba nikomur dokazovati, da je naredila veliko dobrega – pa ne le pri teh poplavah. Ko jo je neka ženska na Facebooku vprašala, kje je pomagala ona, je Biserka odgovorila: »Starejših kroničnih bolnikov s trikrat operirano hrbtenico gasilci in vojaki ne vzamejo v svoje vrste. Z donacijami se pa nihče pameten ne hvali.« To je namreč tisto, česar cinična izpraševalka ni razumela: da ljudje pomagamo vsak po svoje, vsak tako, kakor lahko. Načini niso enaki, cilj pa je.
Maraton se začenja. Da bi nas čim več priteklo do zadnjega kroga!
