V Črno ste prišli precej pred vojsko. Kako vam je to uspelo?
Romana: Po peklenskem tednu prvih neurij, ki so nas zasula s plazovi, sem želela preživeti nekaj dni dopusta v pobrateni občini Šolta na Hrvaškem. Da jih po dolgem času obiščem in si obenem malo spočijem. V četrtek sem še govorila z mlajšo hčerjo in sokrajani, ti so me tolažili, da sicer dežuje, a ni hujšega. Vseeno sem spremljala vodostaj reke Meže. Ob enih zjutraj je bil ta še okoli metra višine, ob treh zjutraj pa že tri. »Domov moraš!« je reklo nekaj v meni, spakirala sem in šla na prvi trajekt. Ko sem prišla do Ljubljane, že ni bilo več ne telefonske povezave ne ceste, po kateri bi lahko prišla v Črno. Bila sem v hudi osebni stiski. Skrbelo me je za mlajšo hčerko, za ljudi, za vas. Do Slemena sem se prebila z avtom, mimo mnogih ovir na cesti do kmetije Kompare, od tam naprej se z avtom res ni več dalo. A imela sem srečo. Kot da bi mi nebo poslalo pomoč, sta bila tam dva fanta z landroverjem, ki sta prišla na pomoč svojemu očetu, ki ga nista mogla priklicati. Pri nekaj ovirah sta vzela v roke lopati, kopala, zasipala in je nekako šlo. Pri drugih smo pač tvegali in imeli srečo. Ko res ni šlo več z avtom, sem nadaljevala peš. Bivši župan mi je podaril škornje in mi nalil enega kratkega in sem šla. Čez hrib, po drsečem blatu, padala in vstajala, se zagozdila v ilovici in šla naprej. Najhuje je bilo pri enem od mostov, ki ga je odplavilo. S poveljnikom gasilske zveze sva se prijela za roke in tekla. Kar bo, pa bo. Tik za nama je prišel metrski val, ki bi naju zagotovo odplaknil, če bi še bila v strugi. Saj vem, da je treba varovati tudi sebe, a ko hočeš priti k svojim, o nevarnosti ne razmišljaš. Po drugi strani pa je bilo dobro, da nisem bila v Črni, ko se je začelo. Tako sem lahko poklicala ministra za obrambo Marjana Šarca in zahtevala takojšnjo helikoptersko pomoč. Akcija je res že naslednji dan stekla in zdaj se šalimo, da imamo po luftu več prometa kot po tleh.
Petra: Morda se čudno sliši, a za mamo me ni skrbelo. Poznam jo in vem, da je nič ne ustavi, kadar se nekaj odloči. Še posebej ne, če gre za njene ljudi. Vedela sem, da bo šla za vsako ceno. Če bo treba vzeti tank in ga peljati, pa bo. Nisem razmišljala o tem, da bi se ji lahko kaj zgodilo, to sem raje potisnila iz misli. Kadar je nekaj treba, pač to narediš, ne razmišljaš o sebi.
Kako je videti svoj kraj v takem stanju?
Romana: Zelo težko. Naša ljuba Črna, ki je nosila naslov najlepšega izletniškega kraja in najlepšega kraja, je zdaj v razsulu. Solze pridejo večkrat na dan, a vem, da moram biti močna za svoje ljudi. Zdaj smo ranljivejši kot kadar koli prej. Verjamem pa, da bomo Črni vrnili njen sijaj. Na vsakem koraku vidim ljudi, ki si pomagajo med sabo, in tudi tisti, ki prihajajo izkazat podporo, verjamem, da niso tu le zaradi fotografij, da se bodo trudili narediti, kar je v njihovi moči. Neurja ne poznajo levih in desnih, pozna se le srčnost in solidarnost. Če bomo to dvoje znali obdržati v kraju in v državi, se bo vse uredilo.
Petra: Jaz zdaj sicer živim v Ravnah, a se še vedno čutim Črnjanko. Človek lahko gre iz Črne, Črna pa iz njega ne gre nikdar. To je posebna vas, ki bo vedno vas v najboljšem pomenu te besede. Ima svoj karakter. Črnjani so po eni strani trdi, morda na videz nedostopni. V naravi ljudi se pozna teža gora, ki pritiskajo z vseh strani in nas nekako utrdijo. Po drugi strani pa smo mehki. Ko nekoga sprejmemo, ga sprejmemo v popolnosti, ko zavrnemo, pa znamo biti tudi neizprosni. Ta trdnost nam bo pomagala skozi najhujše. Je pa hudo gledati, kako je občina, ki je v zadnjem času izjemno napredovala, izgubila vse. Mama se je z ekipo izjemno trudila, da je Črna postala prepoznavna, da je imela vizijo za prihodnost, smer, v katero je šla. Potem pa se je v eni noči vse razletelo na kosce.
Za koliko je ta katastrofa zavrtela uro v Črni nazaj?
Romana: Za nekaj desetletij. Šlo je delo vseh mojih štirih mandatov, pa tudi dosežki mojih predhodnikov. Vsi smo ustvarjali neko lepo zgodbo in zelo uspešno razvijali gorsko turistično destinacijo. Naš zipline je imel letos izjemen obisk. Ljudje so se prepoznali v turizmu in se povezovali v ponudbi. V oddaljene zaselke smo potegnili ceste, ki so jih čakali že desetletja. V Koprivni so se asfalta razveselili kot majhni otroci. Niso mogli verjeti, da so končno dobili pošteno cesto. Zdaj je tam kup ruševin. Ves naš trud je izničen, ostalo je popolno razsulo.
Kako se držijo ljudje?
Romana: Moram reči, da dobro, zdaj, ko je prvi šok mimo. Izredno optimistični so. Ne zanašajo se samo na pomoč od zunaj. Tudi sami so se organizirali in drug drugemu pomagajo. Odpravili so že veliko škode. Na pomoč nam je priskočila tudi čezmejna občina Globasnica, tako da so ljudje iz bližnjih zaselkov imeli pri njih dostop do bencinske črpalke, trgovin in mobilnega signala. Največja stiska je namreč ravno to, da ne moreš svojim najdražjim sporočiti, kako si, in ne veš, kako so oni. Ni hujše stiske, kot je to, da ne veš. Že zato, ker nismo imeli smrtnih žrtev, pa lahko rečemo, da je Črna zmagala!
Petra: V teh dneh mi telefon zvoni neprestano. Ko je bila Črna odrezana od sveta, je bil za ljudi vsak drobec informacije izjemno pomemben. Ko sem bila že nazaj in še ni bilo signala, sem postala povezovalni člen med ljudmi, ki so iskali novice o svojcih, prijateljih in dogajanju. Črna je majhna, vsi se poznajo in vsak ve za soseda, kaj počne in kje je. Ker sem bila na terenu in v stiku z mamo, sem lahko ljudi obveščala.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
