Ko je pred skoraj trinajstimi leti kot novopečeni turistični vodnik prvič stopil na priljubljeni grški otok Rodos, je dobil občutek, da je končno prišel domov. Slovenijo bo vedno nosil v srcu, a ko se vsakič znova vrne na Rodos, mu zaigra srce. Prevzeli so ga grška strast do življenja, sonce, morje in dobra hrana, tu se je pozdravil in okrepil, srečal svojo ljubezen in tu so ga trmasti Grki sprejeli za svojega. »Morda sem se preprosto rodil v napačni državi,« se smeji štiridesetletnik iz okolice Žalca, ki letošnje poletje skrbi za slovenske turiste na Kreti.
Ne hodite v svet brez zavarovanja
Srečala sva se drugi dan našega dopusta – vse družine je namreč obiskal v njihovih nastanitvah, da jih seznani z vsemi najpomembnejšimi informacijami za čim bolj prijetne, lepe in varne počitnice na tem največjem grškem otoku. Ker je bila naša družina v malem družinskem hotelu edina in zadnja na njegovem seznamu, sva na najino poznanstvo trčila s kozarčkom ouza, znamenite grške pijače iz janeža, ki jo domačini, kot so mi pozneje razložili, najraje pijejo pred obroki. Zgovoren je, zabaven in hitro sva bila na isti valovni dolžini. Ko mi je natresel cel kup zabavnih zgodb o slovenskih turistih in začel še odstirati drobce o svojem življenju na Rodosu, sem vedela, da si ga želim predstaviti v naši reviji.
Spremenili smo se
»Veš, slovenski turisti so se v zadnjih letih, predvsem pa po epidemiji, precej spremenili. Predvsem pogrešam tisti pristni smeh. Nekdaj so prišli vsi nasmejani, saj so vendar počitnice, zdaj pa se omehčajo šele po dveh, treh dneh.« Poleg tega smo čedalje manj potrpežljivi. Mogoče je vzrok vročina, temperatura se je v tistem tednu namreč povzpela do 43 stopinj in se niti ponoči ni kaj dosti shladilo. Njegovo delo se pravzaprav nikoli ne konča. Večina turistov zna tuje jezike in se znajdejo, starejši pa govorijo samo slovensko, in kadar so v zagati, se obrnejo na Dejana. Včasih je treba pomagati tudi zvečer ali ponoči. Še tisti večer, ko sva se dogovarjala za srečanje, se mi je oglasil iz bolnišnice, kjer je s slovensko turistko, ki je pomotoma spila detergent za posodo, preživel pol noči. Takrat mi je položil na srce, naj ne hodim nikamor po svetu brez zavarovanja. »To moraš zapisati tudi za bralce, pa ne delam nikakršne reklame za zavarovalnice! Tolikokrat sem bil že zraven, ko ljudje niso bili zavarovani! Če plačate 500 evrov za potovanje, dodajte temu še tistih dvajset ali trideset evrov za polico; če se ne bo zgodilo nič – in verjetno se ne bo – bo to poceni dopust, če pa se bo karkoli zgodilo, bo v tistem trenutku postal najdražji! Cene so astronomske!«
Neverjetne zgodbe
Dogajajo pa se tudi zabavne in vesele stvari. Z mnogimi do konca dopusta postanejo prijatelji, skupaj preživijo kakšen večer, z nekaterimi ostane v stiku. Smo pa turisti tudi vir neverjetnih, nenavadnih in nadvse zabavnih zgodb. No, pravi Dejan, nekatere postanejo zabavne šele po tem, ko nanje pogleda z distanco. Meni je bila najbolj všeč zgodba o dveh Dolenjcih, ki sta se srečala v gostilni in se dogovorila, da gresta na Kreto brez vednosti domačih, stara pa sta bila že čez osemdeset let. »Vsi gostje so bili že na avtobusih, ta dva pa sta manjkala. Še enkrat sem šel na letališče preverit, kje sta, ko se eden od njiju od nekod primaje, že krepko 'potrjen' in s pijačo v roki. 'A boš kej spel al pa enga pokadeu?' me nagovori. Vprašam ga, kje ima prijatelja, pa mi pove, da ga že od Brnika ni videl. Ker ga nismo našli, sem goste odpravil proti hotelom, na letališču pa sem jim naročil, naj gospoda pospremijo na taksi. Kmalu so me poklicali, da so ga našli, ampak da moram to videti! Tudi drugi gospod se ga je pošteno napil, in ko je pred tekočim trakom za prtljago čakal na svoj kovček, je zaspal, padel na tekoči trak in se skupaj s prtljago vozil naokoli ter smrčal,« se je krohotal Dejan. Gospoda sta ga seveda še ves teden krepko žingala, tako da je na koncu eden od njiju pozabil protezo v hotelu in so mu jo k sreči dostavili tik pred odhodom. S takšnimi zgodbami lahko zabava v nedogled. »Ne veš, česa vsega je sposobna človeška domišljija oziroma ljudje, ko jim popustijo vse zavore.«
Prišel sem domov
Seveda vsega tega ne bi doživel in videl toliko sveta, če ne bi kot študent po naključju opazil oglasa za turističnega vodnika ter se uspel prebiti skozi ozko sito. »Prihajam iz majhne vasi pri Žalcu, kjer sem se počutil zelo omejenega in nesvobodnega, želel sem videti svet!« Za prvo destinacijo si je izbral Grčijo in že takoj prišel na Rodos, tam pa se je z otokom preprosto zgodila kemija, je razlagal vidno ganjen. »Še danes, ko vidim rodoško letališče, si rečem: 'Zdaj sem pa doma!'« Kar nekaj let je trajalo, da so ga trmasti Grki sprejeli. »Na Rodosu sem začel delati leta 2011, tam sem ostal še naslednje leto, potem pa sem moral leta 2013 na Kreto. Prijatelji so me vsak dan klicali, kdaj se vrnem, takrat sem začutil, da me pogrešajo, da so me sprejeli. Na začetku res ni bilo luštno, danes pa Grčije ne bi zamenjal za nič na svetu. Ne bi pa šel še enkrat čez vse, kar sem šel.« Na Grke se moraš navaditi, pravi, veliko stvari moraš vzeti v zakup. »Grki so trmasti, ne vem, ali jih je tega naučila zgodovina in so zaradi vojn tako trdni ter stojijo za svojimi prepričanji. So tudi počasni, kar jim ne gre tako očitati, če morajo delati pri 42 stopinjah. Je pa to zelo neugodno, če si v trgovini in se ti mudi. Ne morejo se navaditi dajati račune – recimo na bencinski črpalki – jaz pa jih potrebujem za službo. Internet dela slabo in dostikrat zmanjka elektrike, kljub visoki turistični sezoni. A naučiš se, da se je brez zveze jeziti in sekirati, ker se na koncu, kot pravijo sami, vse uredi, če ne danes, pa jutri. Kadar se obremenjujem z milijon stvarmi, mi rečejo, ne skrbi, vse se bo uredilo. Pa imajo prav, devetdeset odstotkov stvari, zaradi katerih se sekiramo, je nepomembnih, na koncu se vse uredi.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
