In tudi močnejšemu spolu ni popolna neznanka. Ne nazadnje so se v oblačilih z dodano čipko maja letos na Evroviziji predstavili fantje iz zasedbe Joker Out. Kaj vse lahko s čipko izrazimo, smo se lahko prepričali na nedavnem Svetovnem čipkarskem kongresu, ki sta ga gostili obe Gorici – slovenska in italijanska. In ostali odprtih ust.
Klekljanje čipk v Sloveniji je od leta 2018 vpisano na prestižni Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Pravzaprav je Slovenija ena redkih držav, ki ji je s svojo čipko uspelo doseči vpis. To je nedvomno posebno priznanje vsem umetnicam klekljanja, ki veščino že stoletja prenašajo iz roda v rod. A tudi organizacija Svetovnega čipkarskega kongresa, najpomembnejšega čipkarskega dogodka na svetu, ni mačji kašelj.
Poleg Svetovnega čipkarskega kongresa je v Novi Gorici sočasno potekala generalna skupščina Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko (OIDFA), ki združuje več kot 1500 čipkarskih strokovnjakinj in strokovnjakov iz 35 držav na šestih kontinentih. A širšo javnost so seveda najbolj zanimale razstave, na katerih je 157 registriranih udeležencev iz 26 držav postavilo na ogled svoje najlepše in najdragocenejše čipkarske stvaritve. »Vsak Svetovni čipkarski kongres ima nekaj stalnic. Ena od njih je predstavitev držav članic na nacionalnih razstavah, letos jih sodeluje 21. Druga stalnica je natečajna razstava. Natečaj se razpiše dve leti pred kongresom, v njem pa določijo njegovo osrednjo temo. Temo tega natečaja so določile Nemke, in sicer so izbrale temo Rdeča nit, mi pa smo jo potem prevzeli, saj so bili nekateri izdelki že v delu, preden smo se odločili za organizacijo kongresa. Sicer pa lahko država, ki Svetovni čipkarski kongres gosti, določi še manjše spremljevalne razstave. Tako smo se odločili, da na letošnji kongres povabimo klekljarske skupine iz vse Slovenije, ne glede na njihovo velikost. Prav vsi, ki so bili pripravljeni predstaviti svoje delo, so dobili prostor,« je povedala dr. Simona Strgulc Krajšek, ena od članic organizacijskega odbora prireditve. V športni dvorani Osnovne šole Milojke Štrukelj v Novi Gorici tako ni manjkalo stojnic s takšnimi in drugačnimi umetninami, med njimi so bile tudi prodajne. Trgovci iz več evropskih držav so prodajali materiale, pripomočke, vzorce in strokovno literaturo, skratka vse, kar potrebuje vsaka prava klekljarica. In kakšen klekljar vmes.
Klekljanje je čedalje popularnejše
Če verjamete ali ne, je klekljanje po ugotovitvah sogovornice v Sloveniji izjemno popularno in razširjeno. »Kleklja se po vsej državi, čipkarske šole imamo v Železnikih, Žireh in v Idriji. V številnih osnovnih šolah tudi obstaja možnost, da si otroci kot izbirni predmet v osmem in devetem razredu izberejo prav klekljanje. Zanimanje je resnično veliko. Poleg tega otroci klekljajo v sklopu popoldanskih aktivnosti oziroma krožkov, seveda pa imamo po vsej državi še ogromno klekljaric upokojenk. Kleklja se po vseh regijah, društev je ogromno, zanimanje pa čedalje večje. Kjerkoli se odpre kakšen klekljarski tečaj, je običajno vedno poln. Če našo državo malo primerjam s svetom, bi lahko rekla, da pri nas začnejo s klekljanjem že v osnovnih šolah, v tujini pa se s to dejavnostjo ukvarjajo večinoma starejše gospe,« ugotavlja dr. Simona Strgulc Krajšek. In ni bilo treba daleč, da smo za izrečeno dobili potrditev. »Klekljam že šest let, tega me je naučila babica,« je priznala komaj desetletna Zala Puš, ki je z mlajšo sestrico Ulo pridno vihtela kleklje v skupini, ki bi se morala predstaviti v okviru t. i. uličnega klekljanja v Novi Gorici, a se je zaradi slabega vremena preselila v preddverje športne dvorane Osnovne šole Milojke Štrukelj. »Uličnega klekljanja nam tokrat 'tisti zgoraj' niso dovolili, a nam je tudi tu prav tako lepo. Klekljanje se namreč običajno dogaja za domačimi vrati, tu pa imamo možnost, da pogledamo, kaj dela ena in kaj druga, ter malo poklepetamo,« je hitela razlagati Vida Humar, vodja pouličnega klekljanja v Novi Gorici v sklopu letošnjega Svetovnega čipkarskega kongresa.
Dobro za masažo dlani in odpravo stresa
Humarjeva je nekaj časa klekljala kot otrok, izdelovanju čipk pa se je bolj posvetila v pokoju, ko se je vpisala v čipkarsko šolo za odrasle v Idriji. Zdaj se z ustvarjanjem čipk ukvarja že trinajsto leto. »Na Idrijskem in Cerkljanskem začnejo deklice klekljati pri štirih, petih letih in imajo tako seveda občutno več spretnosti od tistih, ki za bulo sedejo pozneje. Kadar klekljam sama, vedno pazim na to, da lepo klekljam. Čipka mora biti lepo izdelana. Je pa klekljanje izredno prijetna in sproščujoča stvar, sploh če te ropotanje klekljev ne moti. Pravijo, da si na tak način masiraš dlani, odpravljaš stres in tako poskrbiš za lastno zdravje. Najbrž bo res nekaj na tem, saj ima veliko žensk, ki kleklja, več kot 90 let,« je poudarila. In kako popularna je po njenem mnenju čipka danes? »Čipka je brezčasna in vedno lepa. Ko se odločam, komu bom čipko podarila, vedno tudi presodim, komu čipka kaj pomeni in komu ne. Čipke so bilo vedno cenjene, a žal premalo plačane. Treba je imeti precej potrpljenja in ljubezni, a ko potegneš z bule bucike in pred seboj zagledaš, kaj si ustvaril, je to užitek posebne vrste,« je trdno prepričana.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
