Pobesneli vetrovi so dvigali strehe celim vasem in lomili po cele gozdove dreves naenkrat, toča je zmlela pridelek, nabrekli hudourniki so zalili kleti in ulice, potem pa – poplave, in to kakšne! Država je bila videti kot veliko razdejano bojišče, z vseh strani so prihajala poročila o nesrečah in klici na na pomoč. Po tornadih v Ilirski Bistrici in na Štajerskem smo s čeljustmi do tal in tesnobo v srcih gledali, kako dobršen del države izginja pod kalnim vodovjem, poslušali smo o izgubljeni domovih in življenjih in vsem nam je bilo jasno, da se je neka doba nepovratno prelomila.
Naslednje dni pa začnimo s temeljito in brezkompromisno prilagoditvijo Slovenije na novo vremensko resničnost
Z nelagodjem smo zrli v od togote zariple oblake in srhljive dokaze njihove moči in strah, ki smo ga ob tem čutili, je bil povsem enak prastrahu, v katerem so naši predniki izrekali uroke in molitve ter razbijali z zvonovi – kajti ko od zgoraj pošteno zabliska in zadoni, si nihče ne more pomagati, da ne bi čutil ponižnosti, in razum še enkrat več kloni pred iracionalnostjo narave, neukrotljive in mogočne.
Od jam dalje nosi človek v sebi strašno slutnjo, da se bo njegov svet nekoč končal in da bo konec prišel iz oblakov – odmev teh občutij so arhetipske pripovedi o apokalipsi, ki človeštvo spremljajo že od pamtiveka. V mitu o Noetu je vesoljna povodenj prekrila planet in klavrno grešno rajo utopila skupaj s podganami po štiridesetih dneh neprestanega deževja – mi sicer še nismo tam, se pa zdi, da letos poleti ne mine dan brez nalivov. Najpogostejši pridevnik za opisovanje posledic ujm je »apokaliptično«, drugače se pač ne da opisati nesreče, ki je zadela Slovenijo. Nismo tam, a naj ne bo pomote: naš stari, udobni, predvidljivi svet se je bolj ali manj končal, zalit s preobiljem neusmiljene vode.
Nori preroki?
Kar se je letos zgodilo z vremenom v Sloveniji in njeni soseščini, res ni bilo normalno – dokler se ni zgodilo. Klima nad Slovenijo se je dejansko že spremenila in vremenski ekstremi so nova realnost, vsako leto znova pa se izkaže, da smo nanjo še vedno popolnoma nepripravljeni. Zakaj? Ker si po lastni sodbi tega ne zaslužimo. Ker je ne nazadnje res težko razumeti vse razsežnosti človekovega masakriranja v vsem vesolju edinega za življenje primernega planeta in ker je še težje sprejeti svoj delček v kolektivni odgovornosti za to početje. Ker smo bili po tem, ko smo vsa leta doslej preživeli v udobju stabilnega zmerno toplega podnebja, upravičeno navajeni na takšen slog življenja. Ker preprosto nismo verjeli, da se nam to sme zgoditi in da se nam lahko zgodi. Ko so nam ekologi in klimatologi govorili, da se to ne more končati dobro, smo jih imeli za zloslutne nore preroke, ki kar naprej nekaj strašijo. Ko je enkrat lomil žled, drugič pa mlela toča, ko so žgale suše in poginjale čebele, ko je pomladno drevje zatolkla pozeba, skratka, ko so nas leto za letom bičale katastrofe in jasno pričale, da se pripravlja nekaj velikega – v zadnjih 20 letih je država uradno zabeležila 19 naravnih nesreč –, smo si govorili, da je letos pač takšno leto in da bo naslednje bolje.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
