»Zgodilo se je nenadoma, bilo je viharno in hrupno. Živim med dvema potokoma, ki sta se spremenila v deroči reki. Dvometrski je bil nenadoma širok trideset metrov, drugi, sicer ožji, ampak bolj divji, je ogrozil hlev, v katerem je bila moja kobilica Kapra,« je grozljive razmere s četrtka na petek opisoval pater Karel Gržan. Živi prav v tistih hribih v zgornji Savinjski dolini, med Ljubnim ob Savinji in Lučami, kjer so jih deroči potoki in plazovi odrezali od sveta. Dva dni je bil tudi brez telefonske povezave.
Ko je videl, da voda grozi hlevu, kjer je njegova ljuba Kapra, jo je skušal spraviti na višje področje, a je bil neuspešen, kajti Kapra se zaradi strahu ni hotela premakniti, zato je ostal z njo v hlevu. Če ob deročem potoku, ki se je nevarno dvigoval, ne bi bilo mlina, da ga je zadržal – lahko pa bi tudi popustil, kajti mnoge škarpe so klonile – bi voda zalila hlev. »In potem se midva ne bi pogovarjala,« je pretreseno pripovedoval pater. Pri mlinu se je zagozdilo kamenje, zato je podivjan hudournik poiskal drugo pot in s Kapro sta bila rešena! »V hlevu sem bil globoko miren in sem samo opazoval, kaj se dogaja. Bilo je grozno, potok je bil poosebljena divjost, ki hoče priti do hleva in vse uničiti, ampak sem bil takrat kljub temu miren. Zdaj pa prihaja vse za mano. Čutim veliko potrebo, da gre vse to iz mene, imam izbruhe joka, pomembno je pripovedovanje … Človek potem ugotovi, da nima nič tolikšne vrednosti kot to, da ostaneš živ, da preživiš. Potem pa spoznaš še drugo veliko vrednost – to so sočutni medsosedski odnosi.«
Moč, ki te ohromi
Prva se je do njega prebila njegova najbližja soseda Violeta Bulc. »Ob treh zjutraj me je zbudilo grozljivo grmenje. Saj so bile že pred tem hude nevihte, ampak tokrat je bilo slišati, kot bi nekdo streljal s kanoni. Mali dvometrski potok se je v eni uri dvignil za štiri metre, se razširil dvajset metrov in rušil vse pred seboj. K sreči sem dovolj visoko, sem se pa bala plazov. Ko se je zdanilo, sem se čez gozd prebila do Karlija, po cesti si je namreč pot utrl potok. Prvi dan tako ali tako nismo mogli storiti ničesar. Prinesla sem vodo, ki je Karli ni imel, on pa je imel plin, da smo si lahko kaj skuhali. Potem smo stali v dežju in gledali, kaj vse bo voda še odnesla … V tistem trenutku začutiš, kaj pomeni neobvladljiva moč in nemoč človeka v odnosu do te ogromne moči narave. Prvič sem dojela, kako smo ljudje nemočni v odnosu do moči, kapitalizma, politične, aristokratske, in jasno mi je postalo, zakaj je tako težko delati spremembe – ker ta moč hromi. Prvič sem se srečala z močjo, ki je tudi mene ohromila. K sreči smo se potem aktivirali in zdaj z lopatami in krampi delamo, kar lahko, predvsem se pa družimo, ker nas to krepi,« je povedala Bulčeva, ki je bila v času našega pogovora ob patru in sta skupaj obiskovala sosede.
Spregovorite o stiskah
»Včeraj (ponedeljek, op. a.) smo imeli pri meni mašo. Presenetljivo, od kod vse so prišli sosedje, glede na to, da cest ni več. Drug drugemu smo izrekali stisko. Bog ne daj, da se ob takih trenutkih zapremo, o tem si je treba pripovedovati. Posebej moramo biti pozorni do otrok. Tisti, ki so bili tukaj, so bili igrivi in so tekali naokrog, starši pa so povedali, da se ponoči zbujajo v travmah. Ne govorite jim, naj bodo močni, dovolite jim, da bodo izrekali stisko. Zdaj moramo drug drugemu reči: bodi svoboden, izjoči se. Moramo ustvarjati priložnosti, da tako otroci kot tudi odrasli dajejo to iz sebe. Ne govorite, 'bodi močen!', ampak 'tu sem, da sem s tabo sočuten'. Te stvari bodo še lep čas prihajale na plan. Tudi pri meni vsak dan bolj prihaja na plan travma, v kateri sem bil takrat močan, zdaj pa nisem. Po maši smo se družili, helikopter je pripeljal živila in agregat – dali smo ga tistemu, ki ga je najbolj potreboval.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
