Kolikor je v Sloveniji hiš, toliko je zgodb. In glede na to, da od 212 občin v Sloveniji v poplavah ni bilo prizadetih le 30, je zgodb nešteto. Večinoma žalostnih, tragičnih in srce parajočih, nekaj pa je tudi veselih. Veselih, ker so ljudje ujmo preživeli. Pot nas je iz uničenega Mozirja z okolico, z žalostjo in vodo preplavljenih Nazarij na sotočju rek Drete in Savinje vodila do razdejanega Gornjega Grada. Zgodbo iz noči s 3. na 4. avgust so nam zaupali prostovoljni gasilec Marko Kolenc ter učitelja na Osnovni šoli Gornji Grad, zakonca Duša in Vojko Colnar. Marko živi ob Dreti že 50 let, Vojko in Duša sta se v hišo vselila pred 17 leti.
Glasba na radiu je bila klasično dobra in ekipa na radiu Aktual je izpolnjevala glasbene želje, ko so sprejeli prav poseben klic. Dama s prijetnim glasom se je predstavila in povedala, da živi v vasi nad Črno na Koroškem. Prijazno je vprašala, ali ji bodo ugodili. Seveda ji bodo, je rekel voditelj Jure Ličen, in vprašal: »Katero pesem pa želite slišati?« Po sekundi ali dveh premora je odgovorila: »Samo milijon nas je.« V studiu je nastala oglušujoča tišina. Res, samo milijon nas je. In v dneh po poplavah se je znova izkazalo, da smo Ljudje.
Ostala sva živa!
Vojko Colnar je svojo izkušnjo z grozo tistega dne opisal takole: »Hišo sva kupila leta 2000, vendar sva jo morala temeljito obnoviti. Veliko sva naredila sama, otroci so bili še majhni. Zanimivo, mesec po tem, ko sva jo kupila, sva doživela manjšo poplavo, ta nama je na neki način celo pomagala, da sva hišo dvignila za več kot meter. Leta pozneje se je izkazalo, da sva jo dvignila premalo. Kdaj se je začela drama? Ne vem … Sprva ni kazalo, da sploh bo. Poslušala sva poročila, povedali so, da bodo reke naraščale, a me ni preveč skrbelo, saj se je Dreta že večkrat dvignila, nikoli kritično. Morda je ženo skrbelo malo bolj, sam pa sem bil prepričan, da se ne more zgoditi nič, ker je vse narejeno dobro, in sva varna. Avto sem izpred hiše umaknil šele ob 4. uri, ko je zatulila sirena. Takrat je bila voda meter pod pragom, ko sem se čez pet minut vrnil, je že pljuskala čezenj in vidno še kar naraščala. Opazoval sem jo skozi steklo pri vratih. Vedno višja je bila, jaz pa sem jo z vrati vseeno poskušal zadržati. Veste, v tistem trenutku glava preprosto ne dela. Vsak približno pameten bi rekel, ah, nima smisla, umaknil se bom na varno. A nisem poskrbel za ženino in lastno varnost, ko je začela voda dreti v hišo, zamislite si, poskušala sva rešiti lastnino! Žena je odšla po tram, da bi podprla vrata, morda je za iskanje potrebovala minutko, lahko tudi dve, res ne vem, saj je čas tekel drugače, a ko se je vrnila, vrat nisem mogel več zadržati, vrgla so me stran. Držal sem se jih in nemočno opazoval, kako je ženo val odplaknil kot list. Nekaj časa je bila pod vodo in nekaj časa nad njo – v kuhinji, vsaj osem metrov stran. Skrbi, ker se ni javila takoj, ko sem jo poklical, se ne da opisati. Zdelo se mi je, da je trajalo cela večnost, preden se je oglasila. V vodi do pasu in čez sem se začel prebijati po hodniku proti njej, in ko sva si kočno le podala roke, sva opustila reševanje hiše, se povzpela v prvo nadstropje ter iz dnevne sobe s strahom opazovala, kako se voda vzpenja po stopnicah. Na srečo se je ustavila štiri stopnice, preden bi zalila še prvo nadstropje. Ostala sva živa, sem pomislil. Moram pa še reči, da so v nekaj urah, potem ko se je voda umaknila, začeli prihajati prijatelji in skupaj smo se lotili pospravljanja. Naslednji dan je prišel še prijatelj iz komunalnega podjetja s štirimi učenci, starimi od 14 do 18 let, za njim še gasilci in vojska, ti so opravili najtežje delo. Iz srca najlepša hvala vsem!«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
