Šestinpetdesetletna Mojca Debeljak iz Virmaš pri Škofji Loki je ženska, ki ne pozna besede predaja. V življenju je premagala nešteto težav in prestopila marsikatero oviro na svoji poti. Mama štirih otrok, po poklicu pletilja, ki je ob delu najprej naredila šiviljsko šolo, pozneje opravila še pedagoško-andragoško izobraževanje, imela svoje podjetje za šivanje in izposojo gledaliških kostumov, bila ustanoviteljica plesne skupine, vodila ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle, se pred 14 leti spopadala z ločitvijo, čez dve leti še s hudo poškodbo noge in težavami s hrbtenico. »Zaradi bolečin v hrbtenici ponoči nisem spala in težko sedela za šivalnim strojem, zato sem bila primorana zapreti podjetje. Pa še selila sem se, tokrat že dvanajstič. Toliko stvari se mi je takrat nagrmadilo nad glavo, da nisem več vedela, česa naj se lotim najprej.«

Micka brez ficka odpotuje v Skandinavijo. Čez nekaj let, praznovala je abrahama, se je odločila, da si končno vzame čas zase. »Odločila sem se, da težave, tako zdravstvene kot tudi finančne, vržem čez ramo in grem v svet.« Da bo vse skupaj bolj zares, je na družbenem omrežju Facebook odprla profil Micka brez ficka. »Želela sem si v Skandinavijo. Ker si sama nisem upala na tako dolgo pot, sem prosila eno od hčera, ki je ravno takrat zaključevala magisterij in imela čas, naj gre z mano.« Mojca je nemudoma začela iskati poceni karte za polet na Švedsko in prebirati bloge z nasveti za potovanje. Skoraj pol leta je trajalo, da je našla karte, ki so bile v njenem cenovnem razredu. »Našla sem letalsko karto za 120 evrov in nemudoma začela pakirati. S hčerjo sva se z nahrbtnikoma, na katera sva navezali ležalni podlogi in spalni vreči, odpravili na pot. Čeprav sva imeli v načrtu, da odpotujeva za 14 dni, sva nazadnje potovali kar 40, in to brez posebnih načrtov in skoraj brez denarja. Še danes ne morem verjeti, kako se nama je vse izšlo. Ko sva se prepustili, se je potovanje začelo odvijati samo od sebe. Tako sva poleg Švedske in Finske, kjer sva se na nastopu pridružili moji folklorni skupini, nazadnje odpotovali še na Norveško in v Belgijo. Vodja folklorne skupine mi je namreč po nastopu povedal, da bomo čez dobrih deset dni nastopili še v Belgiji. Čas do naslednjega nastopa sva izkoristili za raziskovanje Norveške. Devet dni sva popotovali po tej čudoviti deželi. Ne znam razložiti, kaj se mi je tam zgodilo, ampak moja glava je nenadoma postala čista.«

Vesolje se je odločilo po svoje. »Ogromno stvari sem predelala na tem potovanju. Ko sem se vrnila domov, sem pretrgala stike z nekaterimi ljudmi, v moje življenje pa je prišlo veliko novih. Začela sem tudi iskati nove možnosti, da si zgradim bolj trdne temelje. Strahovi so takrat kar butali iz mene. Uspelo mi je premagati precej blokad, in ko sem bila prepričana, da je končno prišel čas zame, se je vesolje odločilo drugače.« Ne morem si predstavljati, kako je človeku, ki nekega običajnega četrtka sede v avto, naslednji dan pa mu povedo, da bo odslej na invalidskem vozičku. »Velik šok je bil. Sem pa trdno prepričana, da danes ne bi bila tu, kjer sem, če ne bi pred tem toliko naredila na predelavi strahov. Tudi za trenutek namreč nisem pomislila, da ne bom zmogla premagati tudi te ovire.« Kako je torej potekal ta usodni četrtek? »Odpravljala sem se na vrt, ki ga imam ob hiši pokojne babice. Spotoma sem nameravala še v knjižnico. Ko sem speljala s parkirišča, sem naenkrat začutila podobno bolečino, kot bi me v hrbtenico pičila čebela. Kljub bolečini sem odpeljala proti knjižnici. Ko nisem več mogla obračati volana, sem ustavila, stopila iz avtomobila in se pretegnila. Čeprav bolečina ni popustila, sem vseeno nadaljevala pot in vrnila knjigo. Mi je pa bilo takrat že kristalno jasno, da je z mano nekaj hudo narobe.«

Čez noč postala paraplegik. »Ko sem pred babičino hišo stopila iz avta, sem imela občutek, da hodim po oblaku. Moji nogi namreč nista več imeli pravega stika s tlemi. Nekako mi je uspelo priti v hišo, leči na tla in pokrčiti kolena. Ko sem čakala, da mi bo bolje, sem poklicala prijateljico. Ko sem ji razlagala, kaj se mi je zgodilo, mi je leva noga naenkrat kot pokošena padla na tla. Takrat sem vedela, da moram v bolnišnico.« Poklicala je bratranca, ki živi v sosednji hiši. Ta je poklical rešilca, ki je Mojco odpeljal v ljubljanski klinični center. »V bolnišnici je bila noga že neodzivna, vendar še vedno boleča že na najmanjši dotik. Naslednje jutro sem se zbudila hroma od pasu navzdol. Bila sem šokirana. Prepričana sem bila namreč, da se mi je ukleščil živec in da me bodo zdravniki operirali in bom šla čez kakšen dan domov. Takrat me je zares postalo strah. Kaj, če se bo ohromelost širila naprej in se bom naslednji dan zbudila popolnoma hroma?« Bil je petek, zaposleni so bili z eno nogo že v vikendu, zato se nihče ni kaj dosti ukvarjal z njenimi strahovi. »Nisem vedela, kaj se z mano dogaja, niti kaj lahko pričakujem. Potem je eden od zdravnikov omenil, da imam verjetno paraparezo (omrtvelost obeh nog, op. avt.). Začela sem iskati podatke na spletu in nehala brati po prvem stavku. Pisalo je namreč, da se izboljša v le redkih primerih. 

Več v reviji Jana, št. 28, 12. 7. 2022