Seveda gre za razvpiti primer treh otrok, ki so se več kot štiri ure divje upirali sodnemu izvršitelju, policistom in socialnim delavkam, da bi jih stlačili v očetov avto. Sodni izvršitelj je hotel grozljivo zgodbo prekiniti, a sodnica, ki seveda ni bila prisotna (in nikoli ni videla niti matere niti otrok, očeta pa velikokrat), tega ni dovolila. Zgodilo se je marca, v javnost pa pricurljalo maja, ko so se sosedje in znanci, ki so srce parajoče jokanje in kričanje opazovali in posneli, obrnili na medije. Če bi sodnica takrat odredila, da se rubež otrok prekine, javnost o tem primeru ne bi vedela ničesar. Torej je zadevo sama spravila v javnost. O neuspelih prijavah sodnice na tožilstvo pa na višje in dvakrat tudi na ustavno sodišče smo že pisali, pravni sistem nadzoruje samega sebe in se brani s floskulo, da gre za »največjo korist otrok«, ki pa je ne zna razložiti. Ni res, da je mogoče spremljati primer samo v javnih medijih, ki da izdajamo sodne tajnosti, ampak polemika z imeni in priimki poteka tudi v strokovnih publikacijah, kot sta Pravna praksa in Odvetnik. In so dostopne vsem.
Kdo manipulira? Problem se vleče že tretje leto, ko sta starša sprožila ločitveni postopek. Očetu, ki z družino ni živel, ampak je prihajal občasno, so bili določeni stiki z otroki, ti pa so se upirali, da bi hodili en dan čez teden in čez vikende k njemu. O razlogih bi se dalo veliko napisati, saj so nas poznavalci družinskih razmer zasuli s pričevanji. Iz tega je mogoče izluščiti, da otroci očeta najbrž ne bi odklanjali, če jim v okolju, v katerem so dotlej živeli, ne bi sistematično trgal socialnih stikov in če bi bil vsaj malo prijazen, ko je prihajal ponje. Tako pa so z njim odhajali čedalje manj prostovoljno (če se o kakšni prostovoljnosti sploh lahko razpravlja), dokler se niso vsakič, ko jih je prišel iskat, razbežali. V teh primerih ni kazal nobene potrpežljivosti, nobenih obljub, kaj vse zanimivega bodo počeli, ampak je šel »nepredajo otrok« takoj prijavit na policijo. Kar 26-krat. Kar je za sodišče kronski dokaz. In nobena skrivnost ni, da je hodil po otroke s pomočnikom, ki je vse snemal.
Otroci so torej povedali in pokazali svoje, sodnica, ki je prevzela primer, pa od vsega začetka krivi mater, češ da manipulira z otroki, in enakega mnenja so očitno tudi socialne delavke. Mama bi morala prepričati otroke, naj ljubijo svojega očeta. Mama bi morala groziti otrokom, naj gredo k očetu brez upiranja, ker jo bo sicer sodni sitem kaznoval. Takšne odgovore sem vsaj dobivala s sodišča in s pristojnih (dveh) CSD – kriva je mama, ker otrok ni ustrezno pripravila na srečanja z očetom. Kaj je za otroško naklonjenost napravil oče, očitno nikogar ne zanima. Kriva je mama, ki manipulira. Otroci svoje volje očitno nimajo. Očetu so bili dodeljeni že pred 15 meseci, do lanskega avgusta (več kot osem mesecev!) niso imeli z mamo nobenega stika, saj je tankočutna sodnica prepovedala telefon, dopisovanje, roditeljske sestanke, vsakršne informacije o otrocih, skratka vse. Od avgusta naprej imajo z mamo dvakrat na mesec po eno uro nadzorovanih stikov na CSD, če ne pride kaj vmes.
Ampak otroci še zmeraj sprašujejo mamo, kdaj bodo lahko šli domov. K njej. Glede na vse, kar se je doslej dogajalo, bo mama dobila dobro oceno prisotnih socialnih delavk, če bo otrokom odgovorila – kaj? Naj ljubijo očeta, naj se sprijaznijo, da bodo za večne čase pri njem, z mamo pa bodo tu in tam po eno uro ždeli v neki sobici na CSD nesproščeni, pod nadzorom? Zakaj v vseh teh dolgih mesecih niso smeli pri mami prespati, preživeti z njo konca tedna? Očitno gre za bojazen očeta in pristojnih, ki ga ščitijo, da otroci ne bodo več hoteli z njim. V razkošnem času, ki ga je očetu podarila sodnica, mu otrok očitno ni uspelo odmanipulirati. In bo spet cirkus. Pa čeprav otroci (osem in deset let) zdaj že razumejo, da bo nanje planilo krdelo nasilnih odraslih, če se ne bodo hoteli s stikov vrniti k očetu. Očitno zdaj že vsaj delno razumejo, da nikogar ne briga, kaj čutijo, ampak drugi odločajo o tem, kaj bi morali čutiti. V njihovo največjo korist.
Stiki pod nadzorom le izjemoma. V resnici so stiki pod nadzorom izredni ukrep, piše v Družinskem zakoniku, določi se lahko le, če je otrok ogrožen in bi lahko utrpel škodo na telesnem in duševnem zdravju, razvoju pa tudi na premoženju. Vendar ukrep ne more trajati v nedogled, lahko se izvaja največ po dve uri na teden, in sicer devet mesecev, podaljšanje ni mogoče. Pri nadzorovanih stikih je prisotna strokovna oseba s CSD, ki sodišču enkrat na mesec dostavi poročilo. Skratka, tri otroke bo mogoče na nadzorovanih stikih maltretirati le še dva do tri mesece. Potem bo sodnica morala izdati sodbo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 6, 9.2. 2021
