Pred kratkim ste se odločili, da javno spregovorite o svojem žalovanju.
Prvi dve leti po Robertovi smrti sem hlastala za vsem, kar je bilo napisanega, posnetega o podobnih izkušnjah. Razmišljala sem, da bi tudi sama spregovorila o svoji izkušnji. O smrti, minevanju, čustvih, ki te ob tem preplavijo, sem veliko govorila tudi s svojima mlajšima kolegicama Dunjo in Natalijo. Začutili sta mojo željo, da bi tudi sama spregovorila o tem, in me prijavili na TEDx*. Seveda so se med pripravo pri meni porajali dvomi, ali je prav, da o tej intimni izkušnji tako javno spregovorim. Odziv na govor je bil velik in upam, da sem z njim vsaj komu pomagala. Ker smrt je stigmatizirana in ljudje se o njej težko ali sploh ne pogovarjamo. Spomnim se, kako mi je mama, s katero sva si zelo blizu, nekoč rekla, Meta, ljudje ne vedo, kaj naj ti rečejo, še sama sem včasih v zadregi. In to mi je dalo misliti. Dragocena pri pripravi govora pa je bila tudi strokovna podpora ekipe TEDx-a.
Govor je zelo odmeval, bilo je ogromno delitev na spletu, veliko pohval. Bi bilo vaše predavanje, če bi bilo na odru Cankarjevega doma, drugačno, kot je bilo zdaj?
Za mojo zgodbo je bilo okolje manjšega, intimnega studia zagotovo prijaznejše. Na velikem odru bi se verjetno nehote preklopila v voditeljsko vlogo, česar pa nisem želela. Želela sem biti Meta, ne Meta Ornik. Šlo je za mojo osebno zgodbo, obrnila sem se vase in tako lahko sporočila, kar sem želela.
Govorjenje o smrti je stigma, žalovanje je stigma, ljudje ne vemo, kako se vesti do žalujočih. Kakšne so vaše ugotovitve ob tem?
Mislim, da mora vsak najti svojo pot. In da ni nič narobe in da je vse prav. Prav je tisto, kar ti takrat ustreza. Meni je pomagalo, da sem imela ob sebi nekaj ljudi, ki so me razumeli, mi znali prisluhniti. Sama sem ogromno govorila o izgubi in vsem, kar jo je spremljalo, meni je to pomagalo. Zavedam se, da je včasih najtežje prisluhniti. Sama sem izgubila partnerja in o tem govorila najinim skupnim prijateljem, ki so izgubili prijatelja, verjamem, da jim je bilo tudi težko. Seveda so bila tudi nihanja, bili so dnevi, ko bi se samo pogovarjala, in sledili so dnevi, ko sem se zaprla vase. Potrebuješ ljudi, ki ti stojijo ob strani in razumejo, da želiš biti včasih sam. Žalovanje je po eni strani samoten proces, a hkrati lahko tudi sebičen, priznam.
V kakšnem smislu?
Predvsem ko gre za ljudi, ki so ti zelo blizu. Od njih vedno pričakuješ, da te bodo razumeli. Medtem ko za ves preostali svet funkcioniraš, te najbližji spremljajo, tudi kadar nisi v najboljši koži.
So kakšni prijatelji pobegnili od vas? Nekateri ne prenesejo žalostnih pogovorov in žalostnih ljudi.
Z nekaterimi prijatelji se pač ne srečujem več tako pogosto kot prej, nekatere vezi so se razrahljale, a po drugi strani se nekateri vrnejo ali pa se stkejo nove prijateljske vezi.
Na družabnih omrežjih radi pišemo in fotografiramo lepe trenutke, žalostne rajši obdržimo zase.
Žalost ni privlačna, včasih se zdi, kot da bi se je sramovali. Verjetno je to povsem človeško. Mislim, da če ne zmoreš sprejeti in izraziti svoje žalosti, težko izraziš tudi svoje veselje, zadovoljstvo, mogoče preblisk sreče.
Več v reviji Zarja Jana, št. 6, 9.2. 2021
