Na dirki po Franciji smo Slovenci sicer že imeli svoje kolesarje, tu in tam se kakšen od njih niti ni vozil povsem na začelju, toda da bi kdo krojil sam vrh ... ne, to se je zdela kot prava znanstvena fantastika. Do dirke pred dvema letoma, ko je Primož Roglič kot prvi Slovenec zmagal na eni od etap. Takrat je vsem, tako konkurentom kot nam, postalo jasno, da nekdanji smučarski skakalec s svojim razmišljanjem o največjih dosežkih misli še kako resno. In takrat so se o fenomenu majhne Slovenije v velikem kolesarskem šovu dokončno na široko razgovorili in razpisali tudi tuji mediji.
Lačen zmag in imun proti bolečinam. Medtem ko smo mi na krilih Rogličevih uspehov domnevno poznavalsko razglabljali o tem, da nizozemska ekipa Jumbo Visma ne kadrovsko ne organizacijsko ni dorasla njegovi kakovosti, je on razmišljal drugače. Ker je pač tak, potrpežljiv, preudaren, zadržan, a hkrati odločen in vztrajen, brihten in predvsem lačen zmag. In menda imun proti bolečinam, pravi njegov prijatelj Robert Kranjec, teh pa v kolesarstvu ni malo. Vemo, ko zaradi poškodbe v skokih ni šlo več, je Rogla presedlal na kolo. Ne več prav mlad, brez osnovnega kolesarskega drila, ampak trdno odločen, da bo kolesaril, in sicer v zmagovalnem duhu. Učil se je zelo hitro, pravijo, seveda tudi na napakah, ne nazadnje so jih Primož in ekipa Jumbo Visme kljub izkušnjam, denimo, delali še tudi na lanskem Giru d'Italia, na katerem se je Primožu, tudi zaradi posledic padca, skupno zmagoslavje nazadnje izmuznilo iz rok.
Potrebuje dobro ekipo in tudi nekaj sreče. Kolesarstvo zna biti kar krut in naporen šport. Ne le zaradi ozkih ulic, slabih cest, mnogih cestnih ovir, udarov vetra, strmih vzponov in vratolomnih spustov ter pogostih padcev – vsega naštetega je denimo na letošnjem Touru, kolikor hočete –, ampak tudi zaradi taktičnih zahtev. Kolesarstvo je dejansko postalo izrazito kolektivni šport. Brez ekipe, ki vleče, brani in rešuje svojega kapetana, brez do konca predanih pomočnikov posameznik težko pride do zmage. Seveda jih mora sam pri tem spodbujati, usmerjati in ne nazadnje izkoristiti priložnost, ki mu jo prigarajo. Pri vsem skupaj pa je treba imeti tudi nekaj sreče.
Na letošnjem Touru (vsaj do prejšnjega petka, ko smo oddajali tale tekst v tiskarno) je bila slednja (tudi zaradi razsodnosti celotne ekipe Jumbo Visme in doslednega varovanja svojega kapetana Rogliča) na Primoževi strani. Tudi po tem, ko je kot prvi Slovenec v zgodovini na tej veličastni preizkušnji po Franciji oblekel rumeno majico vodilnega in so stvari v taktičnem in tudi psihološkem smislu postale še napornejše.
Tudi tamau Pogi bi v rumeno. Med tistimi, ki bi ga do cilja radi slekli iz tega tako prestižnega kosa oblačila, pa je, kar je seveda izjemen dosežek slovenskega kolesarstva oziroma športa nasploh, tudi Tadej Pogačar. Tudi ta mladenič, ki bo šele nekaj dni po Touru dopolnil 22 let, s svojim kolesarjenjem in dosežki spravlja v pravi delirij tuje komentatorje, ki se preprosto ne morejo načuditi, od kod so se vzeli ti simpatični Slovenci. Pogi, kot mu pravijo, je podobno zadržane sorte kot Rogla, a svojih ambicij navadno ne skriva. Da bo šel v kakšni etapi na zmago, navadno kar vnaprej napove, zdi se, da je brez strahu, sicer spoštljiv do veliko izkušenejših konkurentov, ne pa tudi ponižen. Tisto, kar pri vsem skupaj navdušuje, je spoštovanje in hkrati nepopustljiva tekmovalnost med Rogličem in Pogačarjem pa tudi drugimi Slovenci (Luka Mezgec, denimo, se v bolj sprinterskih etapah letos redno uvršča med deseterico najboljših). Tuji komentatorji se temu, kakšna vez povezuje Slovence, ki sicer kolesarijo v različnih profesionalnih ekipah, kar ne morejo načuditi.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 15. 9. 2020
