Tako smo se tudi mi z njima podali na več kot enominutni fitnes na Mežaklo. Raziskati in preizkusiti smo želeli nekaj najpomembnejših kotičkov, ki so avtorja navdihovali in spodbudili k pisanju. Janez, sicer trener za usposabljanje kadrov, direktor licenčnega podjetja Persolog ter solastnik izobraževalnega zavoda Enominutni Coach in licencirani inštruktor dihanja, naju je počakal pri občini Gorje, nedaleč od svojega doma, kjer v idiličnem okolju, v objemu zelenja in gora, živi s svojo številno družino. Medtem ko nas je drugi avtor knjige in solastnik zavoda Enominutni coach, Roman Peterman, praktični učitelj menedžmenta in licencirani svetovalec programov future retail v gospodarstvu (vodi različne oblike svetovanja in usposabljanja na delovnem mestu), pričakoval na prizorišču nastajanja zgodbe – na svojem vikendu na planini Oblek na Mežakli.
Med vožnjo po ozki cesti, ki se vije skozi gozdove, se je Janez spominjal let, ko je kot otrok večkrat gnal krave na planino Ravne (s planino Oblek ju loči le kolovozna cesta), kjer imajo še vedno svojo parcelo. Tam so senik s stajo za živali in ostanki pastirskega stana. »Otroci smo ostajali na planini po ves teden, tudi 14 dni, in spali na seniku,« je pripovedoval. Nekdaj je bila planina zelo živa, veliko se je dogajalo. Polna je bila pastirjev, kuhali so kope, kopali rudo, žgali apno … Romanov oče je bil zaposlen na gozdnem gospodarstvu, zato se je tudi on veliko zadrževal na planini. »Prihajali so prijatelji, spali pri nas v senu, velikokrat smo šli na zabavo.« Na zabavo, sredi planin in gozda? »Ja, na mestu/pogorišču Andrejevega sela je hrvaška univerza po 2. svetovni vojni postavila počitniški dom. V času mojega otroštva je bila tam restavracija s teraso, kjer je bila ob vikendih živa glasba. Ko sem hodil še v osnovno šolo, je bilo res živahno, potem pa je vse zamrlo.« Tudi Romanu je planina zelo prirasla k srcu, zato je pred leti iskal način, kako bi prišel do svoje hiške. Naključje je hotelo, da so prodajali parcelo, ki meji na Janezovo. Kupil jo je in z Janezom sta postala mejaša, nam je razložil, medtem ko smo se pripeljali na planoto in se je pred nami zarisala hišica, iz katere se je prijetno kadilo.
Vse se je začelo s izolacijo. Na vratih se je prikazal Roman, ki je bil na planini že od prejšnjega dne. Povabil nas je v prijazno svetlo izbo. Čakali smo, da se, kot je obljubljala vremenska napoved, dež končno malo unese in skozi oblake znova posije sonce. »Ideja za najino knjigo je nastala prav tukaj,« je začel Janez med srkanjem čudovitega zeliščnega čaja. »V soboto, 14. marca, dan, preden smo šli vsi v izolacijo, je Roman prišel mimo naše hiše in rekel, da bo napisal knjigo. 'Dajva jo skupaj,' sem mu predlagal in čez štiri dni sva bila že dogovorjena, da se dobiva na Mežakli.« Že prvo srečanje je bilo izziv, ki sta ga potem tudi vključila v knjigo. Roman je Janeza čakal ob 18. uri, kot naj bi se dogovorila, Janez pa je prišel točno ob 19., vesel, da ni čisto nič zamudil. Še danes nista čisto prepričana, ob kateri uri sta se pravzaprav dogovorila, je bilo pa to med drugim odlično izhodišče za vprašanje o reševanju konfliktov, razdelanem v knjigi. Dotlej sta imela oba tudi od štiri do pet predavanj na teden, potem pa je bilo vsega kar naenkrat konec. »Moja žena je do zdaj napisala že pet knjig o hrani in sem pomislil, da je zdaj končno priložnost in še čas, da tudi jaz napišem eno,« se je nasmehnil Roman. »S komunikacijo in odnosi se ukvarjava že petindvajset let, zato sva se odločila nekaj tega znanja prenesti na papir. Imela sva čas, ki ga je bilo treba zapolniti. Najprej sva mislila, da bi svoje ideje, znanje in izkušnje, ki jih želiva deliti z drugimi, bolje organizirala za nova predavanja, potem pa se je izkazalo, da bi iz tega znala nastati knjiga,« je nadaljeval Janez. Od vsakega je odvisno, kako se obrne v določeni stresni situaciji, pravita, in onadva sta se, kot kaže, kar znašla.
Več v reviji Zarja Jana, 11.8.2020
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
