Država brez perspektive razvoja kmetijstva

Tridesetletni Primož Turnšek, magister mikrobiologije, predsednik Društva za permakulturo in aktivni član gibanja Mladi za podnebno pravičnost, pove, da je glavni problem v tem, da država nima perspektive razvoja kmetijstva. »Če želimo narediti korak naprej, je pomembno, da postane pridelava hrane sonaravna ter da pojemo več zelenjave in sadja. V Sloveniji pa je na prvem mestu še vedno živinoreja, kar zagovarjajo tako ministrstvo za kmetijstvo kot kmetijska zbornica in podobne institucije. Celo več, ministrstvo za kmetijstvo še vedno izvaja kampanje za spodbujanje porabe rdečega mesa, čeprav je dokazano, da njegovo uživanje škodi zdravju. Delež mesa, ki ga Slovenci pojemo, je izredno visok, večji v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Velik problem je tudi, da ljudje ne kupujejo lokalno pridelanih živil. Hrana, pridelana v lokalnem okolju, ima po eni strani manjši ekološki odtis, krajši transport pomeni manjše onesnaževanje okolja in podnebja, po drugi strani pa je taka hrana tudi boljša. Krajše razdalje do potrošnika pomenijo, da sta zelenjava in sadje, ko ju obirajo, zrela in imata zato v sebi več vitaminov ter drugih koristnih snovi za naše zdravje. Ob vsem tem pa se krepi še lokalno gospodarstvo. Veliko manevrskega prostora še imamo na tem področju, od davčnih ukrepov, povečanja subvencij za manjše pridelovalce do vlaganj v kampanje, ki bi ljudi ozaveščale o zdravi prehrani.«

Čeprav je Slovenija stoodstotno samooskrbna z mesom govedi, perutnine in mlekom, na prodajnih policah lahko kupujemo predvsem uvoženo meso, pogosto vprašljive kakovosti.

Na žalost je ekonomski vidik pomembnejši od zdravja. To, da izvažamo naše meso in uvažamo slabše, ni dobro niti za ljudi niti za okolje. Zato v gibanju Mladi za podnebno pravičnost, pa tudi v Društvu za permakulturo, zagovarjamo drugačne pristope v kmetijstvu. Eden je regenerativno kmetijstvo, ki podpira pridelavo v skladu z varovanjem življenja na Zemlji. Ta gre z roko v roki z ohranitveno obdelavo tal. V Sloveniji že imamo nekaj takih, ki kmetujejo na ta način. Izpostavil bi Branka Majeriča z Dravskega polja, pionirja ohranitvene obdelave tal. Za obdelovanje 40 ha velike kmetijske površine uporablja samo osnovno kmetijsko mehanizacijo. Namesto enajstih ur, kolikor bi jih moral vložiti pri konvencionalnem načinu obdelave, on porabi samo dve. Ker v tla posega minimalno, se njegove njive višajo, zadržujejo več hranil, manjša je poraba gnojil, zemlja pa je zaščitena pred vremenskimi vplivi in omogoča enako pridelka kot v konvencionalnem kmetijstvu. Tudi uporaba fitofarmacevtskih sredstev je veliko manjša. Če bi konvencionalni kmetje kmetovali tako, zraven pa še upoštevali mešane posevke in kolobarjenje, fitofarmacevtskih sredstev skorajda ne bi več potrebovali. S tem bi veliko naredili tudi kar se tiče podnebnih sprememb. Po mojih izkušnjah pa odločevalci, na žalost, nimajo posluha za to. Tudi sistem subvencioniranja ne podpira inovativnih kmetov. Še najbolj pa so zapostavljene majhne kmetije. Čeprav nekatere pridelajo več zelenjave kot velike, zaradi subvencioniranja, ki temelji na površini in ne na rezultatih, od države ne dobijo skoraj nič. Slovensko kmetijstvo ima torej kar nekaj problemov.

Več v reviji Zarja Jana št. 32, 11. 8. 2020