Najprej je bil šok. Kuharski mojster Uroš Štefelin in Marcela Klofutar iz Vile Podvin povesta, da sta bila prve dni, ko se je vse ustavilo, v šoku. »Vse nam je teklo kot namazano, potem pa se je naenkrat sesulo. Če bi se nam to zgodilo konec septembra, bi bilo za nas precej boljše. Januar in februar sta za gostince ena najslabših mesecev.« Človeka, ki sta 2009. na noge postavila hotel Triglav, 2013. začela pisati uspešno zgodbo Vile Podvin, na začetku leta 2020 v Radovljici kupila meščansko vilo Linhart, sta bila videti nepremagljiva. Načrtov sta imela ogromno. »Ker imava Vilo Podvin v najemu, sva želela imeti nekaj svojega, preprostega in obvladljivega. Vzela sva kredit in prvega februarja letos je podeželski brat dobil meščansko sestro. V Linhartu sva načrtovala preprostejšo ponudbo, namesto restavracije bistro, bolj svetovljansko glede na to, da je v mestu in je hotel. Ravno dobro sva začela, ko se je čez mesec in pol vse ustavilo. Ostala sva brez prihodkov, z desetimi zaposlenimi in kreditom.« 

Še obstajamo! A hitro sta sprejela, da je to nova realnost, v kateri bosta morala živeti in preživeti. »Čakati na državo, vsaj dolgoročno, ni modro. Država nima neomejenih sredstev, zato sva začela razmišljati, kaj lahko narediva sama.« Uroš je dva dni po zaprtju restavracije s hčerko začel snemati videorecepte za najstnike. »Želela sva opozoriti, da še vedno obstajamo.« Marcela pa je medtem snula ideje, kako bi lahko prišla vsaj do minimalnega zaslužka. »Zaposlene sva dala na čakanje, midva pa sva se lotila dela. Zdaj štirikrat na teden pripravljava obroke in jih razvažava v radiju 30 km. Ljudje so zelo zadovoljni in nama izražajo podporo. Kličejo naju od vsepovsod. Dokler ni bilo prepovedi prehajanja med občinami, so se po naša kosila pripeljali tudi iz Ljubljane.« 

Ne obupujte! Seveda nista pozabila na lokalne pridelovalce, s katerimi sodelujeta, odkar sta prevzela Vilo Podvin. »Naši pridelovalci so sedaj kar precej obremenjeni, težko dobiva sestavine, ker so ljudje začeli kupovati lokalno hrano. Kar je super. Kriza je prinesla tudi zavedanje, da smo odvisni samo od sebe.« Marcela, ki je pred leti združila lokalne gostince v skupni kulinarični zgodbi Okusi Radol'ce, je vesela, ker se kolegi pozitivno odzivajo na krizo. »Ko smo šli čez prvi šok, smo začeli razmišljati, kaj lahko naredimo v tej situaciji, da ohranimo svoja podjetja. V gostilni Kunstelj so, denimo, za velikonočne praznike ljudem ponudili košarice s prazničnimi dobrotami, v gostilni Tulipan delajo torte, restavracija Center pa podobno kot midva razvaža hrano. Kolegom gostincem bi sporočila, naj ne obupujejo. Tudi naši gostje si želijo, da preživimo. Kriza je čas, da prevrednotimo stvari, preverimo, kam si želimo iti. Sama sem za to, da vse skupaj postane bolj lokalno, od proizvodnje hrane do izletov.«

Najprej solidarnost! V petek, 13. marca, je Jani Klemenčič, lastnik restavracije Špica na Bledu, veslač, ki ima v svoji zbirki medalj tudi prvo slovensko olimpijsko medaljo v četvercu, začel kuhati brezplačna kosila. »Idejo sem dobil, ko so pri poročilih pokazali zgodbo gostinca Denisa Ibrišimovića iz gostilne Podfarovž v Vipavi, ki se je odločil, da bo na ta način pomagal ljudem. Takrat sem spoznal, da si moramo ljudje v teh kriznih časih pomagati med seboj.« Poklical je župana in dogovorila sta se, da bo občina prevzela razdeljevanje hrane. »Gospod Fajfar mi je tudi obljubil, da mi bo občina pomagala pri nakupu surovin, če mi jih bo zmanjkalo.« Doslej so v Špici skuhali več kot 500 obrokov. »Nadaljevali bomo, dokler bodo potrebe. Hrane ne razvažamo samo socialno ogroženim, dobijo jo tudi tisti, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo v trgovine in nimajo svojcev, ki bi za to poskrbeli.« 

Ste se naveličali kuhanja? Tudi Klemenčič je, tako kot Štefelin in Klofutarjeva, moral svoje zaposlene, petnajst jih je, napotiti na čakanje. »Zavedam se, da je dobro ekipo težko dobiti, veliko let sem potreboval, da sem prišel do nje, zato ne želim nikogar odpustiti. Zaenkrat so vsi na čakanju, in ker zakon dovoljuje, da lahko sedem dni na mesec delajo, nimam problemov.« Klemenčič, ki je v gostinstvu že 12 let, začel je z mehiško restavracijo, pred dvema letoma in pol pa se je preusmeril na ponudbo lokalnih jedi, se je pred 14 dnevi odločil, da bo začel kuhati še po naročilu. »Moja ekipa se je takoj javila, da pride prostovoljno pomagat. Imamo super odziv. Ljudje me kličejo in sprašujejo, ali kaj potrebujem. Tudi naročil imamo veliko. Verjamem v to, da se, če delaš dobro, stvari obračajo v pravo smer. Ko sem na enem od družbenih omrežij objavil vprašanje, ali so se ljudje že kaj naveličali kuhanja, se je kar vsulo.« 

Ves svet je v istem čolnu. Klemenčič se povezuje tudi z lokalnimi kmetijami. »Zdaj je idealen čas, da pridemo bolj skupaj. Res imajo višje cene, vendar moramo pomagati drug drugemu. To je najpomembnejše sporočilo v teh hudih časih – da stopimo skupaj in si pomagamo. Jaz to poznam že iz športa. V četvercu smo morali delati skupaj in skupaj razmišljati. Zelo pomembno je tudi, da ostanemo pozitivni in mirni. Če spet parafraziram, zdaj smo vsi v istem čolnu. Pa ne samo Bled in Slovenija, ves svet je v istem čolnu. In dobro delamo. Spet se je pokazalo, da kadar nam gre zares za nohte, Slovenci znamo stopiti skupaj.«

Kriza kot priložnost. Martin Jezeršek, generalni direktor podjetja Jezeršek gostinstvo, je prepričan, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost. »Gostinstvo je eno od najbolj prizadetih v tej situaciji, ampak ne glede na to skušamo ostati pozitivni in to vzeti kot priložnost. Mi se nismo odločili dejavnosti preseliti na splet, da bi se ukvarjali s klasično dostavo hrane, ker verjamemo, da moramo vse naše sile usmeriti v obdobje takoj po koncu karantene, da se bomo lahko čim hitreje spet postavili na noge. Ker smo Jezerški znani po prazničnih jedeh, smo ob veliki noči izpeljali zgodbo s potico. Na veliki petek smo pripravili brezplačno videodelavnico Peka orehove potice z mamo Sonjo in zabeležili več kot 18.000 ogledov.«

Potice za nevidne junake. »Poleg tega je mama Sonja s sodelavci v samo enem dnevu spekla potice, ki so jih potem ljudje lahko kupili zase ali pa za nevidne junake, kot so denimo kuharji v bolnišničnih kuhinjah, čistilke, komunalni delavci, poštni uslužbenci, policisti, za ljudi, ki enako kot zdravniki v tem času opravljajo pomembno nalogo in so zelo pogosto prezrti. Potice smo odpeljali v bolnišnice, zdravstvene domove, na pošte, policijske postaje, v domove za ostarele, centre za usposabljanje, delo in varstvo ter druge domove in organizacije.« Odziv, pove, je bil več kot odličen. 

Zarja Jana