Z glavno sestro, mag. Slavico Vekić, sta že od začetka delovanja doma uigran tim, obe zelo temperamentni. Če česa za stanovalce in osebje ne dobita, glasno zahtevata. Včasih kaj naredita tudi po svoje. Tako so v Horjulu prvi zaprli dom za obiske in se morali zato tudi zagovarjati. A kdo ve, kakšne bi bile danes razmere, če ga ne bi. Tanja je bila zaradi nenehnih dežurstev tik pred izgorelostjo, velikonočne praznike je tako rekoč prespala, a zdaj ima spet dovolj energije. Je namreč tudi predsednica Sekcije domskih zdravnikov Slovenije, podpredsednica sindikata Praktikum in kandidatka za predsednico Zdravniške zbornice. Smo prvi medij, ki mu je povedala svojo zgodbo o – za zdaj uspešnem – boju s koronavirusom. 

Prvi pozitivni bolnik. »V Horjulu smo imeli prvega pozitivnega bolnika na nedeljo, 22. marca, popoldne. V ponedeljek zjutraj je bilo kašljajočih in/ali takšnih z vročino že šest. Ker smo bili, če se ne motim, tretji dom s potrjeno okužbo, ni bilo praktično še nič dorečenega. Na NIJZ so trdili, da bodo bris vzeli v mobilni enoti in da bo vse uredila Civilna zaščita. Čez nekaj ur se je izkazalo, da mobilnih enot ni, to mi je prijazno povedala gospa na ministrstvu za zdravje in nato prevzela pobudo ter nam priskrbela osebno varovalno opremo za odvzemanje brisov v bližnjem zdravstvenem domu. Sami smo z lokalnimi obrtniki naredili predelno steno z vrati in filter ter pripravili oddelek za sprejem večjega števila bolnikov. Postalo je jasno, da lahko pričakujemo več kot pet bolnikov, kot bi jih sicer lahko izolirali. Okužba se je namreč pojavila na severnem in južnem delu doma,« se začetka spominja zdravnica.

Maske so nosili že dva tedna prej. Zgodba se od tod bere kot kriminalka: »Vedela sem, da smo dom zaprli med prvimi in da je zato najverjetneje virus prešel z asimptomatskega zaposlenega. Druga možnost je bila, da ga je prinesel kateri od stanovalcev, ki so med prepovedjo obiskov hodili ven. Za te izhode sprva nisem vedela, a sem jih prepovedala takoj, ko sem izvedela. Morda prepozno. Res je bilo dramatično, vendar smo se ujeli. Dosegli smo, da se je testiralo vse osebje, in tako našli dva asimptomatska pozitivna. Dva delavca pa sta imela v prvem tednu simptome in sta bila pozitivna. Na srečo so vsi vseskozi nosili maske – že dva tedna pred pojavom prvega pozitivnega – in mislim, da je bilo to ključno, da smo uspeli izbruh omiliti.«

Hudi dnevi. »Po prvih štirinajstih dneh smo imeli pozitivnih 21 stanovalcev in štiri delavce, sedaj smo že 14 dni brez nove okužbe. Vsi smo v pripravljenosti. Veliko je bilo osebnega angažmaja pri iskanju donatorjev opreme, sami smo naredili vizirje po načrtu kolegice, ki ga je delila na spletni strani sindikata Praktikum. Jasno mi je bilo, da moramo na vsak način preprečiti prenos okužbe z morebitnih asimptomatskih stanovalcev na osebje, ki je v teh okoliščinah nenadomestljivo. Pripravljali smo se na najbolj črn scenarij, a se k sreči ni zgodil. V tednu, ko smo odkrili prvo okužbo, smo s skupnimi napori donatorjev, Civilne zaščite in lastnikov doma zagotovili vizirje, zaščitna očala in predpasnike ter ustrezne rokavice vsem zaposlenim. Vloženega je bilo res veliko dela, a ne zaman,« se hudih dni spominja Petkovičeva. 

Več v reviji Zarja Jana, 21.4.2020