Že ko sva prvič delali intervju, sem imela občutek, da se ne izpostavljate radi.

Ker nisem tak tip človeka. Če bi v življenju počela druge stvari, bi si verjetno želela medijsko pozornost, tako pa smo to pač vzeli v zakup, ker nas morajo ljudje nekako prepoznati, saj ne moremo sedeti doma, da nas nihče nikjer ne vidi, in upati, da se nam bo kdo pridružil. Danes je bilo super, čeprav se sicer slabo znajdem na takih prireditvah. Čisto me je sezulo, ko je urednica prebrala tisto pismo bralke. Ne morem reči, da uživam, to vzamem kot del tega, da ljudem pokažemo, kaj delamo. 

Povedali ste že, da je uspeh #projekta Vida presegel vsa vaša pričakovanja.

Na ta projekt smo se dolgo psihično pripravljali, nismo pa se pripravili logistično. V nekem trenutku se nam je zdelo, da smo dovolj zreli, da projekt spustimo med ljudi in jim ga damo v oceno. Pravzaprav nismo imeli kaj izgubiti. Če se nam bo kdo pridružil, prav, če pa ne ..., mi bomo delali naprej. Pokazalo se je, da je slovenska družba zaznala problematiko starostnikov in je moral to samo nekdo glasno povedati. Za nas so glavna zmaga vsa ta sporočila, ki nam jih ljudje pošiljajo. Pa mogoče ne toliko za tiste vide, ki jih potem vzamemo pod svoje okrilje, temveč za sporočila, kot je bilo tisto o roletah: mi vam samo povemo, da smo popravili rolete, mi vas ne potrebujemo – in to je poanta! Humanitarček ne more rešiti vsega sveta. In ja, odzivi so super, tudi veliko šol se je vključilo. In s februarjem, ko zaživi portal Vida, upam, da bo slovenska družba vsaj v enem delu postala dovzetnejša. To je tisto, kar govorim: želim si mrežo.

Povejte kaj o portalu Vida.

Na ta portal bomo dali korake, kaj storiti, če srečaš starostnika, za katerega misliš, da potrebuje pomoč – kako se mu približati, kaj narediti, če te zavrne. In ko te spusti blizu, katere so stvari, ki mu jih lahko vsak brez Humanitarčka pomaga rešiti, od varstvenega dodatka, zavarovanja, RTV-naročnine ... Pa kje so lokalne možnosti toplih obrokov, take stvari. Vsi naši projekti, ne le #projekt Vida, so namenjeni temu, da živijo. Vedno pravim, ne verjamem v projekte, pri katerih moram jaz bedeti nad vsem in vsakega cukati za rokav: zdaj pa tole naredi. Pravi projekti so taki, ki živijo naprej, tako kot na primer naš projekt Naključna prijaznost. O #projektu Vida nas sprašujejo, ali se je končal, ali se bo končal. Ne, #projekt Vida se bo končal, ko ne bo nobene vide več. Do takrat pa, ja, sprejemamo nove starostnike, odgovarjamo na elektronsko pošto, ljudem pomagamo v njihovem okolju, najbolj pa sem vesela tega, da so ljudje razumeli, da človek ne potrebuje vedno denarja. Ogromno je takih, predvsem na kmetijah – in pri tem je vaša revija pripomogla, saj nimajo vsi Facebooka – ko si recimo neka ostarela vdova ne more pridelati krompirja, pa ji ga dajo. In to je naš uspeh.

Včasih se zdi, kot da se denarja otepate.

Ne branimo se donacij. A zadnjih deset let je naša ideja ravno to, da poskušamo ljudi naučiti, da humanitarnost ni nujno le zbiranje denarja. Saj vsako društvo z denarjem nekaj kupi – zakaj pa mi ne bi raje objavili, kaj potrebujemo, in če ima to kdo doma, nam tega ni treba kupiti. In za to gre pri našem portalu Dobrodelko. Vodimo statistiko – imamo gospe, ki si vsak mesec na portalu izberejo nalogo za tri evre, v akciji »dve za ceno ene« kupijo kremo, eno zase, drugo dajo nam, da jo damo naprej. In njim to več pomeni, več naredijo, kot če bi donirale. Zelo se je razmahnilo to vseslovensko zbiranje denarja za to in ono. Ravno januarja bomo imeli našo tradicionalno akcijo Rokovanje v spomin na mladega humanitarca Roka Černica, zdaj bo druga obletnica njegove smrti. Po vsej Sloveniji zbiramo rabljene nogavice za brezdomce, ker nam je pač on vedno pomagal zbirati nogavice. Odziv lani je bil ogromen! Ena naših akcij v sklopu #Vide je bilo tudi zbiranje malih stekleničk s šamponom in gelom za tuširanje iz hotelskih kopalnic. To vsi vedno vzamemo, potem pa ne vemo, kaj bi s tem. Mi pa to zbiramo za brezdomske centre ali za naše starostnike. 

Se sploh zavedate, kako vplivni ste? To se je lepo videlo po tistem, ko ste pisali o tem, kako neka trgovska veriga sili svoje kupce, da donirajo za dobrodelne namene. Ko ste opozorili, da so se tega lotili neprimerno, so se opravičili in k stvari pristopili drugače. Ne verjamem, da bi tako ravnali, če bi jih na to opozarjala kakšna druga, manj znana Nina.

Ne mislim, da sem vplivna, samo povem, kar vidim, in to povem brez dlake na jeziku. Da ne bi kdo mislil, da je fino biti Ninna Kozorog. Ogromno polen je in veliko ljudi bi me rado pribilo na križ. Pri tej trgovini me je nekaj osebno prizadelo in še danes ne morem verjeti tistemu njihovemu pozivu! Roko na srce: to, da so potem spremenili nagovor strankam, je bilo pa edino pravilno. Humanitarnost mora biti prostovoljna, mora biti notranji vzgib, ne pa da v to nekoga siliš.

Velikokrat se zgodi, da ljudje dobrodelnost narobe razumejo. Pomagati se da tudi s čim drugim, ne le z denarjem, to sva že omenili, a dobrodelnost se tudi izkorišča.

Humanitarnost in dobrodelnost pogosto razumejo kot samopromocijo. Prav zato Humanitarček ne želi zbirati velikih donacij, ker ne želimo, da si nekdo s tem opere ime oziroma je naš sponzor. Niso vsi taki, imamo tudi koga, ki donira povsem anonimno. Zdi se mi, da je dobrodelnost nekakšen družbeni hit ...

Sploh decembra.

Takrat tako ali tako. A tudi na splošno med mladimi je to postalo nekakšno iskanje všečkov. Ko smo zdaj iskali nove prostovoljce, nismo dovolili, da gredo s telefonom gledat neko gospo. In pol jih je odpadlo! To kaže, da veliko ljudi to počne zaradi želje po všečkih, po drugi strani – to me včasih boli – je pa naslajanje nad nesrečo drugih. Pri zgodbah, ki smo jih objavljali, nas je to zadnje malo skrbelo, ampak mislim, da so ljudje dojeli poanto.

Mislite, da vam bo naziv Slovenke leta v pomoč pri vašem humanitarnem delu?

Zagotovo je potrditev že skoraj desetletnega dela. Mogoče mi bo odprl kakšna vrata, ki mi jih moj gajstni jezik ni. Se pa zavedam, da z vsakim takim nazivom, čeprav ljudje v njem vidijo le blišč, pride zraven še ena skupina ljudi – tistih, ki si jih s tem, kar delaš, spomnil, česa vsega oni niso naredili. Take pa v svojem mikrookolju pozna vsak od nas.

* »Ne branimo se donacij. A zadnjih deset let je naša ideja ravno to, da poskušamo ljudi naučiti, da humanitarnost ni nujno le zbiranje denarja. Saj vsako društvo z denarjem nekaj kupi – zakaj pa mi ne bi raje objavili, kaj potrebujemo, in če ima to kdo doma, nam tega ni treba kupiti.«

* »Ne mislim, da sem vplivna, samo povem, kar vidim, in to brez dlake na jeziku. Da ne bi kdo mislil, da je fino biti Ninna Kozorog. Ogromno polen je in veliko ljudi bi me rado pribilo na križ.«

* »In zame naziv Slovenka leta in Slovenec leta nosi čisto vsak, ki mu je mar za sočloveka. Čisto vsaka od nominirank in čisto vsak, ki mu ni vseeno, kako ljudje živijo. Ker ne boste verjeli – to je v tem času precej redka vrlina.«

* »Si pa sama želim, da bi lahko ta kipec čez dva, tri, pet, deset let predala naprej. In to bo moja osebna zmaga. Predala ga bom naprej bodisi državi, bodisi sistemu, družbi, še najraje pa kakšnemu muzeju kot relikvijo. Zakaj? Ker ne bomo nikoli več mogli nobenega humanitarca ali humanitarke nominirati za takšno nagrado. Ker bodo anite ogulin, borisi krabonje in ninne kozorog izumrli. Ker bosta država in družba skupaj tvorili mrežo, ki bo tako neprebojna, da nihče ne bo mogel zdrsniti na tla. Da ne bo več nobene Vide in nobenega Tončka, ki bi moral jesti mačjo hrano.«

Zarja Jana