Hvala, da nam vztrajno pomagate živeti bolje. Z veseljem berem in shranjujem vaše nasvete. Prvič pa se oglašam s svojo težavo. Ta se vedno začne jeseni, ko mi v pisarni več ne pustijo delati pri odprtem oknu. Kolegice namreč menijo, da bodo zmrznile ali da jih bo pokončal prepih. Mene pa dobesedno uničuje, ko začne zmanjkovati zraka. Koncentracija mi pade. Glava se mi začne »napihovati«. Kar čutim, kako me v pljučih duši in ščipa ... in ne vem, kako si pomagati. Drugi pravijo, da sem hipohonder in da oni nimajo tovrstnih težav. Kadar grem na kratko ven iz pisarne in potem stopim noter, kar čutim plesnivost v zraku. Ponavadi me jeseni tudi doleti prehlad in se mi potem vleče do zime. Razmišljam, kaj bi se dalo storiti, da bo to leto drugače. Prosil sem že, da bi me prestavili v kakšen drug prostor, lahko tudi v kakšno zanikrno čumnato, le da imam lahko odprto okno, pa žal takšen prostor pri nas ne obstaja. Upam, da se boste vi česa domislili. Pavle S.
Očitno je pri vas v zraku nekaj, kar vas hudo moti, ali pa mu manjka nekaj, kar zelo potrebujete. Zrak postaja eden večjih onesnaževalcev v našem življenju, in kot ste tudi sami ugotovili, zelo redko je zunanji zrak bolj onesnažen od tistega v notranjih prostorih. Ko se v obdobju kratkih in mrzlih dni več zadržujemo v zaprtih prostorih, začnemo dihati zelo slab zrak, kar se hitro pozna tudi na počutju, koncentraciji in zdravju.
Prevetritev za preživetje! V pasivni gradnji in v prostorih s popolnoma zatesnjenimi okni raven CO2 v prostoru že v nekaj urah doseže nevarne meje. Mogoče se vaši kolegi tega ne zavedajo, vendar vsako pomanjkanje kisika škoduje tudi njihovim pljučem, možganom in celotnemu imunskemu sistemu. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bivanje v zaprtih prostorih bližnjica do Alzheimerjeve bolezni, astme in številnih drugih kroničnih bolezni.
V pisarnah bi morali za vsako osebo na uro zamenjati 20–40 m3 zraka. To ste verjetno dosegli, ko ste imeli na stežaj odprto okno in po možnosti malo prepiha. Ob zaprtih oknih, ki tesnijo, pa prostori že v nekaj urah postanejo nevarno podobni plinskim celicam.
Plesni. Večina naših bivalnih in delovnih prostorov je narejena kot odlična »hrana za plesni«. Cevi, po katerih se pretaka mrzla in topla voda, so v stenah in že mikrorazpoka ustvari »enklavo« za plesni. Materiali, ki ne dihajo, še prej ustvarijo kondenz. Če se vam nabira kondenz na oknih, bo tam, kjer se ta voda zliva, tudi odlično zatočišče za plesni. Papirji zelo hitro vsrkavajo vlago, zato so tudi ti raj za plesni. Prav neprevetrena dokumentacija, knjige, prospekti ... so včasih vir dražilnih mikrodelcev in biotoksinov, ki nam povzročajo težave. Tudi slabo vzdrževani prezračevalni sistemi so raj za plesni, ki jih potem razpihujemo povsod.
Posebej na prehodu iz poletja v jesen se v mnogih prostorih pojavijo plesni. Te čakajo, da vlaga v prostoru preseže 70–80 odstotkov, in se potem iz spečih spor že v 30–36 urah lahko razmnoži cela kolonija, ki jo lahko vidimo ali pa tudi ne. Težava je v tem, da plesni proizvajajo spore, ki jih lahko vdihujemo, te pa se potem razmnožujejo naprej tudi v naših tkivih in ob tem proizvajajo nevarne biotoksine, za katere ugotavljajo, da so v ozadju mnogih bolezni.
Kot ugotavlja dr. Mary Kay Ross, ustanoviteljica inštituta za personalizirano medicino (ZDA), ima povečano dovzetnost za plesni in njihove biotoksine 25 odstotkov ljudi. Zato tisti, ki težavo manj zaznavajo, težko razumejo, kako moreča je za nekoga drugega. Iz enakega razloga mnogi ne dojamejo, da je prav okolje, v katerem delajo (ali živijo), glavni vzrok njihovih težav.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019