Možak se imenuje Behrouz Boochani. Visoki in čedni iranski Kurd je pred dnevi osvojil najvišjo avstralsko nagrado za literaturo, Viktorijino. Za nameček je za isto knjigo dobil še glavno nagrado za neleposlovje.
Roman po SMS-ih. Njegov literarni prvenec se imenuje Nobenih prijateljev, razen gora, obe nagradi skupaj pa sta mu prinesli, reci in piši, 125.000 avstralskih dolarjev. A na podelitev ni smel priti, ker že skoraj šest let gnije v divjaških razmerah na otoku Manus – neke vrste avstralski različici Guantanama.
Približno toliko časa je nastajala tudi knjiga. Da je vse še bolj filmsko, je avtor ni napisal na papirju, temveč jo je pošiljal založnikom v sporočilih po mobilnem telefonu. Samo predstavljajte si: pet let, en SMS za drugim.
»Moj mobitel je moja pisarna,« rad skomigne, če ga poprosijo za pojasnilo. »Ker so stražarji dolgo vsak mesec napadali naše sobe in prebrskali naše imetje, si nisem upal pisati na papir. Če bi se odločil za tak pristop, knjige danes gotovo ne bi bilo, saj bi mi jo že zdavnaj zasegli.«
Ne zapor, mučenje. V teh zadnjih skoraj šestih letih na otoku Manus je doživel in preživel mnogo več, kot smo si sposobni predstavljati. Umori, samomori in nenehno mrcvarjenje s strani stražarjev, roparski vpadi lokalnega prebivalstva z mačetami in celo napad pijanih papuanskih vojakov, ki so streljali na vse strani. Krutost in norost sistema, s katerim avstralska oblast upravlja zapor, se zdita sami sebi namen. Behrouzov prijatelj in sotrpin Selim, ki je trpel za hudo epilepsijo, ni recimo nikoli dobil ustrezne zdravstvene nege. Obnorel od bolečine si je na koncu vzel življenje.
Behrouzov in Selimov edini zločin? Da sta premogla dovolj volje in poguma za pobeg iz svojega sesuvajočega se dela sveta. In zavetje sklenila poiskati v Avstraliji. Behrouz Boochani jo je skupaj s šestdesetimi drugimi obupanimi dušami dosegel na puščajočem čolnu, na katerega se je vkrcal v Indoneziji. A ko se je izkrcal na celini, ga je avstralska oblast prijela in izgnala na bližnji otok.
Kakšna ironija: ker je zaradi svojih političnih pogledov skušal pobegniti iranskemu zaporu, so ga v obljubljeni deželi za celih pet let vrgli v avstralskega. Vse v imenu »narodne varnosti«. In to, da je ironija res popolna, v še vedno bajno bogati deželi, ki je zrasla čisto samo na množični imigraciji.
Neizrekljivo umazana igra. Sodniki, ki so njegovi avtobiografski mojstrovini podelili najvišje literarno priznanje, so s tem v resnici izkazali neverjeten pogum. Tudi v Avstraliji se namreč obubožano in prestrašeno ljudstvo čedalje raje zateka k sovraštvu do tujcev, namesto da bi svoj gnev usmerilo v politike in bankirje. Pri surovosti do ujetih imigrantov gre tako v resnici za politično igro, s katero avstralski politiki dvorijo svojim volivcem. Bahrouz Boochani je njena pravila strnil takole: »Kdorkoli nam najbolj škodi in nas najbolj poniža, bo osvojil simpatije javnosti in jo pridobil na svojo stran.« Knjiga Nobenih prijateljev, razen gora je tako med drugim budnica za vse, ki ne želijo več pristajati na to neizrekljivo umazano igro.
Pri tem se lahko seveda vprašamo: kako je lahko isto delo sploh osvojilo tako nagrado za leposlovje kot za neleposlovje? Odgovor se glasi: Boochaniju je v nemogočih razmerah uspelo ustvariti umetnino, ki je porušila vse žanrske meje. Avtobiografski opisi jetniškega vsakdana se mojstrsko prepletajo s filozofijo, poezijo, aktivizmom in prvinami folklornega epa s tipično bridkim kurdskim melosom. (Če se zdi pripoved mestoma kaotična, obstaja za to dober razlog. Saj vendar govori prav o kaosu, v katerega so bili potopljeni »pozabljeni ljudje, odvrženi na pozabljene otoke«, kot sebe in sotrpine opiše avtor.) Darilo človeštvu. Kot rodi školjka biser, je Boochanijevo trpljenje na koncu rodilo mojstrovino zaporniške literature, ki se lahko kosa z deli Aleksandra Solženicina in Prima Levija. Bralci na najvplivnejšem svetovnem bralnem portalu Goodreads so knjigo opisali kot »darilo človeštvu«, »najtežjo knjigo, kar sem jih kdaj prebral«, in »obvezno čtivo za prav vse avstralske politike«.
A večina politikov bo nedvomno prav med zadnjimi, ki bodo delo vzeli v roke. In tako je moral namesto avtorja prestižno lovoriko na podelitvi prevzeti prevajalec Omid Tofighian, ki je celih pet let skrbno zbiral SMS-e z otoka Manus in jih počasi pomagal pretvoriti v učinkovito celoto. Vrli prevajalec je v svojem nagovoru zbranim dogodek označil kot veliko zmago za humanizem. Obenem pa se je trpko vprašal: V čem se tako surovo nasilje avstralske države nad že tako od življenja obrcanimi ubežniki pravzaprav razlikuje od fašizma?
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
