Dame imajo prednost, torej najprej o Ilki. Vedeli smo, da gre za neverjetno vztrajno, garaško in značajsko močno športnico, ki ji vračanje po poškodbi ni tuje. Pred leti je trpelo desno koleno, oktobra lani je šlo, tik pred začetkom olimpijske sezone, k vragu še levo. »Kriva sem, ker nisem vsem odkrito rekla, naj nam dajo mir,« je pozneje iskreno povedala Ilkina mama Darja Črnko. »Kriva sem. Stvari bi morala peljati bolj po svoje,« je povedala gospa, ki je življenje posvetila karieri svoje hčerke in se za povrh izmojstrila tudi kot serviserka.
Zgodilo se je neizogibno. Vemo, da je bila sezona 2016/17 za Ilko sanjska, med drugim je postala svetovna prvakinja v smuku, ampak ves cirkus, ki ga prinesejo vrhunski rezultati, je porušil rutino, predvsem pa mir Ilke in njene ekipe. In zgodilo se je bržčas neizogibno. Po operaciji je sledilo dobro leto okrevanja. Z veliko potrpežljivosti, vztrajnosti, pa seveda tudi negotovosti. Ni malo alpskih smučarjev, in to iz veliko bogatejših smučarskih držav, ki so ali so bili po vrnitvi na sneg le še bled spomin na svojo nekdanjo vrhunskost.
Čas za spremembe. Ilka in člani njene majhne ekipe so se stvari lotili tako ambiciozno kot razsodno. Za začetek so razbremenili mamo Darjo, ki je priznala, da je med Ilkinim okrevanjem pravzaprav morala okrevati tudi sama. Obremenitve so bile v preteklosti preprosto prevelike, zato je novi Ilkin serviser, izkušeni in v svetovni smučarski karavani uveljavljeni Aleš Sopotnik, kot dar z neba. S trenerjem Gregom Koštomajem ter kineziologinjo in Ilkino zaupnico Anjo Šešum so se odlično ujeli. Ekipa je bila složna, priprave dobre, koleno zaceljeno, smuči dobre (Ilka je drugače kot nekateri naši ostala zvesta Stöckliju) – zdaj je bilo treba samo še dobro odsmučati.
Zmagaš, kadar uživaš. Po letu in pol brez tekem na snegu je Ilka seveda potrebovala nekaj časa, da iz sebe izbrska potrebno samozavest in sproščenost. Da je šlo na prvih tekmah preveč »na trdo«, je rekla, potem pa se je, s podporo ekipe, prepričala, da gre na tekmo predvsem – uživat. Pa bo, kar bo. In je bilo zgodovinsko. Ilka je zmagi v smuku in superveleslalomu v Val Gardeni, resnici na ljubo tudi z nekaj sreče v »plesu stotink«, ki se je tokrat izšel njej v prid, zmagala na tradicionalni »moški« progi, saj so dekleta tu nazadnje tekmovala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ilka je z devetimi zmagami v svetovnem pokalu presegla osem zmag Bojana Križaja in sedem zmag Mateje Svet, medtem ko je do 26 zmag, kolikor jih ima Tina Maze, še kar dolga pot.
Ob Zdravljici za zmagovalko pogled na obupno slab približek slovenske zastave, ki so si ga na razglasitvi drznili izobesiti organizatorji, ni bil prijeten, a so Ilko kljub temu na zmagovalni stopnički premagale solze sreče in olajšanja hkrati. Solze je priznal tudi Ilkin trener.
Krepki fantje ob zmagah ne jočejo. Zato pa te, čeprav njegova sreča in olajšanje nista bila nič manjša od Ilkinih, niso tekle Žanu Kranjcu, ki je le uro pozneje slavil v Saalbachu na enem najtežjih veleslalomov v letošnjem svetovnem pokalu. »Ne, solzica iz mene težko pride. Sem pa zelo vesel,« je po kar morda malce nepričakovanem zmagoslavju povedal ta krepki slovenski mladenič. Krepkost poudarjamo zato, ker je ta zahtevni veleslalom marsikaterega od konkurentov fizično povsem izčrpal. Prav dobro se ni posrečil niti siceršnjemu serijskemu zmagovalcu Marcelu Hirscherju, znanem po svoji ambicioznosti, mu je pa iskreno čestital za zmago, ga je pohvalil Žan.
Upravičeno samozavestni. Žan, ki je bil decembra lani v Alti Badii v veleslalomu tretji, je letos pred sezono odkrito govoril, da hoče premagovati Hirscherja. Torej zmagovati. Da njegova samozavest ni na trhlih nogah, so kazale letošnje dobre prve vožnje, a so se vrhunske uvrstitve izmuznile v drugih. Zaradi slabših razmer in zaradi Žanove nesproščenosti. Do tega za slovensko alpsko smučanje izjemnega 19. decembra 2018, ko so Slovenci znova pokazali smučarske zobe oziroma potrdili, da so delali dobro; da en vrhunski rezultat prav lahko spodbudi tudi druge, pa je le dan pozneje pokazal Štefan Hadalin, ko je v Saalbachu v slalomu privijugal do odličnega osmega mesta. Prezgodaj, da bi se Slovenija znova razglasila za smučarsko velesilo, drži, ampak malce je pa le zadišalo po podobno veličastnih časih, kot jih je letos, 30 let po koncu kariere, s svojimi lovorikami dal na ogled javnosti Bojan Križaj.
