Potrpljenje je božja mast in to natanko vedo vsi tisti, ki so kdaj »stopili« v vrsto za kuharsko delavnico v samostanu v Repnjah. Tam, kjer se še vedno kuha z mastjo in domačim maslom, polnomastnim kravjim mlekom in na roke stepeno smetano, je namreč ta glavna sestra Bernarda Gostečnik, ki stare resnice o hrani in njeni pripravi med tečajnike trosi radodarno, kot rozine v testo za potico.
Naj zapišemo, da je kuharske tečaje v samostanu v Repnjah začela organizirati sestra Vendelina Ilc, tradicijo pa zdaj nadaljuje sestra Bernarda. Njene kuharske delavnice potekajo ob sredah popoldne, ob vikendih pa kuha za skupine, ki bivajo v samostanu. Konec leta so bile sobote izjemoma rezervirane za tiste kupce Velike slovenske kuharice, ki jim je žreb naklonil še posebno nagrado – kuhanje s sestro Bernardo.
Sončno decembrsko soboto sva se skupini petih pridružila še midva s fotografom Šimnom. Začetna zadržanost je počasi kopnela ob srkanju kave ali čaja, grizljanju kruha iz ričkovih tropin in sirovih zvitkov s skutnim nadevom, pa sladkega vitaminskega napitka, ki prežene vsako grenko misel. Ah, seveda je bilo čutiti tremo v zadržanih nasmehih zbranih za mizo: Biserke Verstovšek iz Pišec pri Brežicah, Špele Pikelj iz Strahinj, Andreje Trstenjak iz Ljubljane, Marije Nartnik iz Polhovega Gradca in Franca Primožiča iz Škofje Loke. A krepak zajtrk je opogumil tudi najbolj plašne in ob desetih je bilo treba zavihati rokave, zavezati predpasnike in začeti. Na jedilniku je bilo predvideno kosilo: zapečena porova pita, korenčkova kremna juha, nadevana raca in dušena divja svinja, rdeče zelje, buča špagetarica, špinačni kipnik, cvetača v solati z jogurtnim prelivom in jabolčni štrukelj.
Še najizkušenejšim kuharicam bi se zašibila kolena pod težo zahtevnosti sobotnega jedilnika, nam se pač niso. No, malce so klecnila pri nadevani raci in dušeni divji svinji, še bolj pa pri špinačnem kipniku, ki ga še nihče ni nikoli pripravil. A razlog za pogum in samozavest je bil vedno le nekaj (resda drobnih, a urnih) korakov stran, vseskozi na voljo za nasvet in pomoč. Seveda imamo v mislih sestro Bernardo, zakladnico znanja, naslednico legendarne sestre Vendeline in poosebljenje prenovljene Velike slovenske kuharice (ki je izšla pri Cankarjevi založbi), z vsemi tritisočimi zbranimi recepti v malem prstu. Tisto Bernardo, ki jo je v mladosti zanimalo vse kaj drugega kot kuharija, na primer stroji in motorji, pa očetova stoenka, v kateri je rada pritisnila na plin. Danes pa z levo roko (»Saj vidite, da sem levična,« med smehom pripomni) obvlada umetnost kuhanja do popolnosti.
»Zakaj vas je torej Vendelina izbrala za svojo naslednico?« nas je gnala radovednost. »Vendelina je že vedela,« je odgovorila Bernarda Gostečnik po premisleku. »Morda je bila to zame pokorščina,« pa je dodala malce tišje.
Zavežimo si predpasnike, zavihajmo rokave
Ne le da so na pultih že vsakega tečajnika čakale lično zložene sestavine in recepture za posamezno jed, divji prašič je bil že od prejšnjega dne v kvaši z zelenjavo, čebula sesekljana, celo tehtanje masla ni bilo potrebno. Vsak si je le še izbral jed, ki jo bo pripravljal, in delo se je natančno četrt čez deset lahko začelo.
In smo rezali, sekljali, ribali in gnetli, veliko mešali ter kuhali in pekli. Vmes so poleg testa vzhajali tudi naši nasmehi, se tkale tovariške vezi in vse je teklo kot po maslu. Ko smo že pri maslu, je treba nujno povedati, da so že naše babice znale delati zdaj tako moden ghee, ki ni nič drugega kot kuhano maslo. »Segrevale so maslo, da bi mu podaljšale trajnost, zato to ni nič novega. Le pozabili smo na to,« je sestra Bernarda z nami delila mnogo modrosti in sladkih skrivnosti, ki jih poznajo le mojstri. Celo anekdoto nam je zaupala: »Ko sem prvič v kuhinji, na tečaju, pomagala sestri Vendelini, me je zadolžila za meso in sladice. Tudi kipnik je bil med njimi in kar zgrozila sem se ob pogledu nanj, saj ga sama še nikoli nisem pripravila. Boš že zmogla, me je opogumila sestra Vendelina. In sem se lotila dela. Ker še nisem imela nobenih pravih izkušenj, sem pri kuhanju kipnika svetovala ženi, naj soli vodno kopel. Gospa je brez pomisleka solila tudi vodo v loncu, kamor postaviš posodo za kipnik. Kipnik je uspel, moje napake ni opazil nihče, sestra Vendelina pa se je temu kasneje iz srca nasmejala.«
Koliko napak smo nehote naredili tistih nekaj sobotnih ur, do treh, ko smo najprej pojedli, potem pa v veliki pomivalni akciji zdrgnili vse lonce in pekače, pobrisali pulte, zložili več pladnjev v pomivalni stroj, ostanke hrane pa shranili za mucke, ve edinole Bog. Najbrž jih ni bilo prav veliko (napak, namreč), saj se je pri mizi slišalo le škrebljanje pribora in pohvale zadovoljnih jedcev za odlično pripravljene jedi. In to od dvanajstih naprej, ko je bila na mizi, pogrnjeni po pravilih in navodilih sestre Bernarde, prva jed – zapečena porova pita. Sestra Bernarda, ki nam je dala tudi natančna vodila za pripravo pogrinjkov, je pred vsako jedjo sklenila roke in na kratko zmolila zahvalo za vse dobrote, ki so romale v naše želodce. Pridno smo jedli, hrano zalivali z vinom in sladkim grozdnim sokom, a vsega vseeno nismo zmogli.
Da ne bi šlo nič v nič, smo v folijo zavili še tisto, kar pet tečajnikov, sestra Bernarda in midva s fotografom Šimnom nismo zmogli pojesti. Tako smo veliko dobrega odnesli domov, še več pa shranili tam notri, nekje v srcu, kjer je vedno prijetno toplo, kot v kuhinji sestre Bernarde.
Več v reviji Zarja št. 52, 24. 12. 2018.
