Ema Kurent, astrologinja:
Novembra naj nas pustijo spati
»Je prijetno gledati lučke, okraske, bleščeče novoletne smrečice že novembra? Pozive k praznovanju, veseljačenju, zapravljanju? Ne. To se mi zdi nespodobno prehitevanje časa. V življenju je čas rasti in čas upadanja, je čas svetlobe in čas teme. Oboje je dragoceno in oboje potrebujemo. November je sredinski del jeseni, ko noč zavlada nad dnem in narava dokončno leže k počitku. Dnevi se naglo krajšajo, postaja hladno in zazebe nas tudi pri duši. Jesenska melanholija in otožnost sta normalen odziv človeka na spremenjene vremenske razmere. Danes znanost že ve, da pri tvorbi serotonina, hormona sreče, sodeluje sončna svetloba. Ko ta upade, je čas, da se umirimo, ustavimo, obrnemo vase, si omogočimo počitek in polnimo baterije. Da se morda tudi duhovno prerodimo, se zavemo dejstva, da je na svetu vse minljivo. Spodobilo bi se, da nas potrošniška mašinerija sedaj pusti pri miru. Da počaka na december oziroma, v idealnem primeru, prav na 21. december, ko je zimski solsticij in najdaljša noč v letu. Praznovanje luči in svetlobe bi se moralo začeti takrat, saj se šele takrat začnejo dnevi spet daljšati. Lučke, svečke, bleščice, repatice, vse to je simbolična zdravljica prihodu svetlobe, ki jo v krščanski mitologiji simbolizira rojstvo Kristusa – ta se seveda ni rodil 'slučajno' takoj po zimskem solsticiju. Skratka, vse ob svojem času, pravim jaz, novembra naj nas pustijo spati, decembra bomo pa rajali.«
Dr. Silvo Šinkovec, duhovnik, urednik revije Vzgoja:
Prezgodnja uporaba lučke razvrednoti
»Dnevi so vse krajši, najkrajši v letu, še en mesec. Kako živeti v dolgih nočeh? Kaj početi v dolgih večerih? Poročila, filmi, Fb itd. Toda vse to ne napolni človeškega srca. Vsaka generacija išče svoj odgovor. V bogoslužju beremo apokaliptične odlomke iz Svetega pisma, ki vsi po vrsti govorijo o čuječnosti. 'Če bi Gospod vedel, kdaj pride tat, ne bi pustil spodkopati hiše.' Kaj hočejo povedati? Da živimo v posebnem času, ko se stena med tem in drugim svetom tanjša. Nekateri ljudje že gledajo čez in drugi svet se da spoznati našemu. Vsak naj skrbi za svojo hišo, da mu je tat ne spodkoplje. V dolge noči se zarisujejo rituali parkljev in čarovnic, buč in strahov. Vse samo podaljšuje noč. V te noči pa sijejo in mežikajo tudi svetle lučke na nebu. Neučakan potrošniški človek, ki ne pozna več ritualov odrešenja in praznovanja, hiti s postavljanjem svečk in lučk vsepovsod in v vsakem času. Lučke imajo svoj učinek, toda prezgodnja uporaba jih razvrednoti. Zato so včasih dobro vedeli, kdaj se kaj uporablja. Rituali so bili povezani z naravo in z vsebino praznovanja. Naj bo temno, da bo potem bolj polno sijala luč. Če je vse ob pravem času, ima svoj pomen. Uidimo potrošniškemu svetu, ki mu je malo mar vsebina luči, ampak mu je mar le prodaja različnih izdelkov. Človek je v svojem bistvu obredno bitje, zato potrebuje obrede. Če ima v sebi luč, so obredi pravi in povezani z globoko vsebino. Ko se od nje odtrga, ne zna več praznovati. Človek naj spet odkrije svoj simbolni in ritualni svet.«
Mateja Vavtar, intuitivna terapevtka:
Živimo po potrošniški, ne več kozmični uri
»Potrošniška miselnost je grdo posilstvo. Ne dovoli nam počasnega doživljanja. Res se z lučmi poklonimo temnemu delu, a brez teme ni svetlobe. Vsi imamo svoje sence, in kar lahko naredimo, je, da jih sprejmemo. Zmeda je v naši notranji biološki uri, ker ni povezana z naravno uro. Vse to nas spravlja v stres. Posameznika in skupnost. Nenehno se tresemo kot puščica na kompasu. Ne moremo se umiriti. Ker smo izgubili stik. Vse skupaj ni preprosto in sploh ni nedolžno. Ruši se nam temeljno načelo življenja. Občutek varnosti. Prehitevanje ritmov nas stane notranji mir in zdravje. Prav dam Emi in njeni sicer malo hudomušni objavi na Facebooku, da prezgodnja luč notranjemu ritmu povzroča ravno nasprotno, kot na silo želimo. Ne živimo v sozvočju s kozmično uro, ampak s potrošniško. November bi po septembru in oktobru, ko smo pospravili pridelke, moral biti čas za počitek in priložnost, da se soočimo in sprejmemo tudi senčne, temne plati, ker le tako se jim bomo lahko zoperstavili. S tem ko preskočimo temo, ko prehitro že v novembru razobesimo lučke in gremo na črni petek v trgovine polni neuresničenega hrepenenja, temi dajemo moč. Prižgane luči prekmalu spodbujajo še več neuresničenega hrepenenja, ki ga obisk trgovine ne bo potešil. Ostalo bo neizpolnjeno in mi se bomo tresli naprej. Vzemimo si čas za doživljanje. Za pričakovanje. Pripravimo se na luč, ne prižigajmo je prekmalu, potem pa pride čas za veselje, lučke in potico ...«
Več v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.
