»Zelo me je določilo to, da nisem hodila v vrtec. Od šestega meseca me je pazila starejša gospa, po rodu Madžarka iz Vojvodine, ki je slabo govorila slovensko. Pri njej sem imela čisto drug, svoj svet. Čeprav je bila stroga, je bila zelo topla oseba. Živela je samozadostno in od nje sem se učila osnovnih stvari: kako zakuriti ogenj, kako pridelati hrano, kje dobiti vodo, če ne priteče iz pipe. Pri njej sem se naučila, da je vse mogoče, da je svet lahko dober in da se za to splača potruditi.«

Okušanje prvinskega življenja v najnežnejših otroških letih na eni strani in vpliv družbeno angažiranih staršev, ki sta se od nekdaj borila za pravičnost, na drugi, sta jo določila. Zadnjih nekaj let kot prostovoljka ves svoj prosti čas namenja vodenju nevladne organizacije Muzej norosti na gradu Cmurek, ki ga je s somišljeniki iz Slovenije in Avstrije ustanovila v svojih rojstnih Tratah. Hkrati je zelo angažirana tudi v boju za ohranitev reke Mure, ki ji grozi, da jo bodo pozidali z megalomanskimi hidroelektrarniškimi objekti. V kampanjo za ohranitev Mure se je vključila tudi zato, da bi pred državnimi uradniki in energetiki zagovarjala glas ljudi ob Muri. »Bitka z lokalnimi in državnimi oblastmi za ljudi, ki so jih zrinili na družbeni rob, za naravno in kulturno dediščino, ki je prepuščena uničevanju, me je prepričala, da so brez vsakodnevnega angažmaja, povezovanja in sodelovanja ljudi vsi zakoni samo mrtva črka na papirju. Za uresničevanje zapisanega je treba vsakodnevno trkati na vrata uradnikov in oblastnikov ter izterjati, kar se premnogim v Sloveniji zdi nemogoče.«

Zadnje leto je njena prioriteta reka Mura

Ko so pred petimi leti snovali Muzej norosti, so v seznam aktivnosti vnesli tudi naravno dediščino. »Živimo ob Muri in osem hidroelektrarn, kolikor jih imajo v načrtu zgraditi na slovenskem delu Mure, bi reko, ki je na tem delu nižinska, spremenilo v stopničast kanal. To pomeni, da bi vanjo zlili tisoče in tisoče ton betona. Čeprav so strokovnjaki ta projekt zavrnili kot škodljiv – imamo domača in tuja priznanja, da gre za izjemno naravno dediščino, za del evropske Amazonke –, centri odločanja še kar vztrajajo.« In to kljub dejstvu, da so podoben projekt pred 33 leti že uspeli preprečiti. »Žalostno je, da moramo po toliko letih ponovno razlagati, da so ljudje ob Muri že v 80. zavrnili možnost, da bi jim zajezili reko, s tem pa tudi uničili vire pitne vode, bogat rastlinski in živalski svet, značilno mursko krajino z mokrišči in gozdovi. Poleg tega, da je Mura življenjski prostor, je razvojna priložnost, na katero stavimo prebivalci slabo razvite obmurske regije. Svojo priložnost vidimo predvsem v zelenem turizmu, ki ga ponuja neokrnjena narava.« Sonja upa, da bo nova vlada izpolnila koalicijsko zavezo, da na Muri hidroelektrarn ne bo, tako da se jim ne bo treba boriti s tovornjaki in bagri.

Predstavnica ljudi, ki javno opozarja na poniževanje, aroganco in ignoranco državnih institucij do tega zapostavljenega območja

Sonja je kot predstavnica Muzeja norosti vključena tudi v nekatere formalne postopke, ki tečejo v zvezi z Muro. »Septembra smo se srečali z ministrom za okolje in prostor, konec oktobra še z državnim sekretarjem Bojanom Kumrom na ministrstvu za infrastrukturo. Ministrica Bratuškova se nam je izognila in nas preusmerila na nižjo raven. S sestankov odhajamo razočarani, saj si nas državni organi ves čas samo podajajo. Odnos države do državljanov se mora spremeniti. Alarmantno se mi zdi, da državni uradniki lahko mirno delujejo s svojim tempom in državnim denarjem, medtem ko državljanom, ki se kot prostovoljci trudimo zaščititi skupno dobro, skopo odmerjajo čas in tudi informacije v zvezi z našim okoljem.« Arogantni, cinični uradniki, ki žalijo ljudi z Mure, so jo utrudili. Še vedno pa ni obupala, saj verjame, da si bodo kot državljani uspeli izboriti svoje pravice. »Bolj ko bomo trkali na vrata tukaj v Ljubljani, bolj bo jasno, da uradniki, ki nimajo posluha za ljudi in ne delajo v dobro državljanov, nimajo kaj iskati na teh položajih.«

Celoten prispevek si lahko preberete v 46. številki revije Zarja.