Samostojni podjetniki seveda niso vedno majhni in na robu propada. V Sloveniji ni malo uspešnih espejev, ki zaposlujejo več deset ljudi in espejev posameznikov, ki imajo vsako leto petkratnik letnega dohodka povprečnega Slovenca. Za marsikaterega malega espeja je prav agonija gospodarske krize prinesla nove priložnosti. Še posebno v gradbeništvu je veliko takih, ki na ruševinah srednje velikih podjetij, podizvajalcev velikanov, kot je SCT, gradijo prihodnost in se lahko pohvalijo, da povpraševanja ne dohajajo več. Žal pa neprimerno več espejev spada v tisto drugo kategorijo, kategorijo malega podjetnika, ki sta ga zmanjšano povpraševanje in plačilna nedisciplina pahnili na rob preživetja. Ti že dolgo ne premišljajo več, kako dejavnost širiti, ampak predvsem o tem, kako preživeti iz dneva v dan. Ob tem jim življenje grenita še nenaklonjena zakonodaja in napačne informacije.
Računovodski servisi si olajšujejo delo na račun strank.

 Velika težava, s katero se srečujejo espeji, je plačilo DDV, ki ga je treba plačevati, če podjetnik na leto zasluži 25.000 evrov in več bruto. Večina ga plačuje po izdanem računu in ne takrat, ko naročnik delo plača. Tako plačajo davek državi tudi takrat, ko račun še ni bil plačan. Ko se to vleče iz meseca v mesec, zalagajo za davek denar iz lastnega žepa in ta je hitro prazen. Marsikateri se znajde tako na dnu, da računa raje sploh ne izda, saj nima denarja za plačilo DDV. Ne splača se mu ga niti imeti, saj denarja, ki ga je odvedel od neplačanih računov, ne bo prav lahko dobil nazaj. Davčna uprava se namreč ne ukvarja s tem, ali je bil izdani račun tudi res plačan ali ne, in ne vrača »preplačanega« DDV. Durs se tudi ne more ukvarjati s tem, saj bi pri takem načinu lahko zares prihajalo do zlorab. Če torej hoče espe dobiti ta denar nazaj, mora vložiti predlog za prisilno poravnavo ali izvršbo, skratka, mora na sodišče. Pa še potem bo postopek trajal pet let ali več, stroške pa bo tačas nosil sam. Zato se marsikdo raje odreče vsemu skupaj, vsaj kadar gre za manjše račune in občasne naročnike. Temu začaranemu krogu se sicer espe lahko preprosto izogne, da že vnaprej prijavi plačevanje davka po realiziranem plačilu ali po domače po tem, ko je dobil račun plačan. Žal tega premnogi espeji preprosto ne vedo. Ne samo zato, ker se je težko prebiti skozi davčno zakonodajo in računovodska pravila, temveč tudi zato, ker jih od tega načina odvajanja davka odvračajo njihoviračunovodski servisi. Danijel Lamperger, direktor svetovalnega centra pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, se s tem pogosto srečuje. »Številnim računovodjem je preprosto laže delati tako, in čeprav je obračunavanje po plačani realizaciji za marsikaterega računovodja bolj zapleteno, ni nemogoče, še manj bi držalo, da se ne izplača. Razlog je to, da so navajeni delati tako in da nimajo računalniških programov, prilagojenih za tako obračunavanje. Pa jim je stranko laže prepričati, da to ne bo šlo, kot da bi se prilagodili.« Računovodski servisi se radi izgovarjajo na državo, češ da je obračunavanje DDV po plačanem računu naredila nečloveško zapleteno, a res je, da je takšno obračunavanje do 400.000 evrov prihodkov mogoče in da bi ga servis moral izvajati ter v dobro svoje stranke tudi predlagati. Prav gotovo namreč ni samostojni podjetnik tisti, ki bi moral najprej olajšati delo računovodji in obenem kreditirati državo z denarjem, ki mu morda ne bo nikoli izplačan.
Tudi z neplačanimi prispevki lahko zaprete s. p.

Še ena napačna informacija, ki jo širijo nekateri resni mediji, je, da samostojni podjetnik ne more prenehati dejavnost, dokler nima plačanih prispevkov. To nikakor ni res. S. p. lahko zapre kadarkoli in s tem preneha obveznost plačevanja prispevkov. Seveda bo prej ali slej moral plačati neplačane prispevke iz časa, ko je bil espe še dejaven. Težko razumljivo je dejstvo, da napačno informacijo (namreč to, da espeja ne morejo zapreti, dokler ne plačajo zaostalih prispevkov), nekateri dobijo celo na davčni upravi, kot smo izvedeli iz zanesljivih virov. Kar težko je verjeti, da bi bili zaposleni tam tako zelo nepoučeni, pa tudi če je tako, je to seveda nedopustno. Predstavljajte si osebno dramo nekoga, ki že mesece nima dela ali pa mu zanj ne plačajo. Še za golo preživetje nima več, kaj šele za plačevanje prispevkov. Ker misli, da espeja ne more zapreti brez poravnanih obveznosti, dolg raste iz meseca v mesec, človek pa je čedalje bolj obupan. Zaradi nepoučenosti ali takih napačnih informacij marsikdo premišlja o osebnem stečaju kot edini možnosti, da ustavi plaz dolgov, ki si jih nabira. Pa še ta je za večino malih samostojnih podjetnikov nedosegljiv. Taksa, ki jo morajo za predlog stečaja plačati na sodišču, je namreč več tisoč evrov.
S. p. je to, kar državi najbolj napolni žepe.

Samostojni podjetniki so v pravnem smislu hkrati tič in miš. Enkrat jih obravnavajo kot fizične osebe, drugič spet kot podjetja. Praviloma padejo v tisto kategorijo, ki državi omogoči, da si z njimi kar najbolj napolni žepe. Iztok Mohorič, svetovalec generalnega sekretarja za davčno področje pri Obrtno-podjetniški zbornici: »S tem imamo veliko težav. Pa ne bi bilo treba, saj težava ni v zakonu, ampak v interpretaciji, ki je zastarela in napačna, a jo Durs še zmeraj uporablja. Dogajajo se popolni absurdi, ki lahko nepoučenega podjetnika tako zelo udarijo, da ostane dobesedno na cesti in brez vsega.« Pravila, kot so postavljena, so včasih dobesedno skregana z vsako pametjo. Tako, na primer, espe ne more v svoje podjetje vložiti avta, orodja ali nepremičnine. Mohorič razlaga: »Recimo, da moj espe nima sredstev za nakup avtomobila, ga pa nujno potrebujem za opravljanje dela. Kot fizična oseba pa imam avto. Če bi bil d. o. o., bi avto preprosto vložil v podjetje in s tem dokapitaliziral družbo. Na družbi bi imel torej sredstvo, ki bi ga štel med stroške, in si s tem znižal davčno osnovo. Če bi avto vložil v espe, bi se mi njegova vrednost na koncu leta štela kot prihodek. Torej sem za to, da sem avto vložil v svoje podjetje, na koncu še kaznovan. Skregano z vsako pametjo seveda, a tako so naši strokovnjaki zapisali v zakon.« Tisti, ki tega ne vedo, si ob bilanci pulijo lase.
Še posebno veliko kroglo si lahko pošljemo v nogo, če v espe vložimo nepremičnino. Recimo, da smo nepremičnino kupili na svoj espe in moramo podjetje zapreti, ker nam pač ne gre. Zakonodaja šteje, da smo s tem nepremičnino prodali sami sebi in – če je njena vrednost medtem narasla – razliko obravnavajo kot prihodek iz dejavnosti. Kot to lepo opiše Danijel Lamperger: »Vzemimo ekstremen primer. Bognedaj da si frizer, recimo v Portorožu, v espe kot poslovni prostor vloži polovico hiše. Recimo, da bi to storil po letu 2005 (odkar zakon velja) in bil prisiljen, ko je vrednost nepremičnin največja – v letu 2009, espe zapreti. Tako bi moral razliko med knjigovodsko in tržno vrednostjo prikazati kot prihodek, enako kot če bi prostor prodal. Ker ob zaprtju espeja prostora v lastni hiši seveda ne prodaš in denarja ne dobiš, promet pa moraš evidentirati, saj gre poslovni prostor v zasebno rabo, se lahko zgodi, da bo davek tako visok, da ga lahko plačaš le, če hišo res prodaš.« V to, da nepremičnino sploh izpostavi takemu tveganju, je espe spet prisiljen z dvojnimi zakonskimi merili. Medtem ko lastnik d. o. o. svojemu podjetju lahko daje v najem lastne zasebne prostore in svojemu podjetju zaračuna tudi najemnino (se pravi ima podjetje strošek), tega espe ne more. Edini način, da svoje delovno mesto obračunava kot strošek, je v tem primeru torej ta, da nepremičnino vloži v espe in obračunava amortizacijo zanjo. Če pa se mu zalomi in mora podjetje likvidirati, nepremičnina pa še ni amortizirana, lahko kar naenkrat državi dolguje na desetine tisočev evrov.
Slabosti statusa samostojnega podjetnika se pokažejo tudi pri posojanju denarja. D. o. o. bo svojemu lastniku plačeval obresti od sposojenega denarja, medtem ko si jih espe ne more zaračunavati. Espe tudi nima plače in mu zaradi tega stroški lastnega dela ne znižujejo davčne osnove. Med stroške se mu ne priznavata odpravnina in jubilejna nagrada, do katere so upravičeni vsi drugi zaposleni, tudi direktorji gospodarskih družb, ki so hkrati lastniki podjetja. Prav tako se mu ne splača v espeju puščati dobička, ki bi ga nekoč uporabil za razvoj in širitev, saj bo tudi ta nerazporejeni dobiček v nasprotju z istim pri d. o. o.obdavčen.
Zakaj in od kod torej vsa ta slaba zakonska določila in davčna praksa pri espejih? »Tako pač je, če o stvareh odločajo tisti, ki se nanje ne spoznajo. Nekdo je poslancem razložil, da bi drugačen zakon lahko zlorabljali in so ga podpisali. Kakšne zlorabe bi lahko nastale, sicer ne vem, a že sama beseda je zadnje čase tako močna, da razlage sploh več ne potrebuje,« pravi Mohorič. Zakonodaja je samostojnim podjetnikom tako ne samo nenaklonjena, ampak jih dobesedno ogroža. Edino, česar se lahko poslužijo v bran, je to, da so zakoni ne samo slabi, ampak tudi polni lukenj. Načini, kako jih izkoristiti in se izogniti najhujšim zakonskim čerem, pa že dodobra utečeni in poznani. Naj zato sklenem z mislijo Danijela Lampergerja, ki pravi: »Zakonodaja kot da je napisana s postavko, da so vsi podjetniki prevaranti in jim je treba na vsak način preprečiti, da bi jo lahko zlorabljali. Zaradi nekaj nepoštenih ima tako velika večina neprijazno zakonodajo in številne administrativne ovire, namesto da bi te nepoštene z drugimi instrumenti sankcionirali, zakonodajo pa naredili prijazno do uporabnikov.«