In potem se je zgodil čudež. Pojavil se je Berlinski pacient, možakar, ki je bil okužen s HIV, zdaj pa ni več. In znova se je zbudilo upanje: je mogoče, da je aids povsem ozrdravljiv?
Naj Berlinski pacient dvigne roko: petinštiridesetletni prevajalec Timothy Ray Brown se ne zdi nič posebnega – še en suhljat možakar z rjavimi lasmi, ki se mu že redčijo. Odraščal je v Seattlu, pri osemnajstih oznanil, da je gej in se potem selil po Evropi. Nekaj časa je bil v Barceloni, potem se je preselil v Berlin, kjer je ostal skoraj dvajset let, zdaj pa živi v San Franciscu. Leta 1995 je izvedel, da je seropozitiven in bivši ljubimec mu je mračno prerokoval, da ga čakata morda še kakšni dve leti življenja. »Saj sploh nisem vedel, na koga naj se jezim,« pravi Brown.
A ljubimec se je motil, deset let pozneje je bil Brown še vedno živ. Antiretroviralna terapija –koktajl zdravil, ki preprečujejo, da bi se okužba s HIV razvila v aids – mu je omogočala skoraj normalno življenje. Leta 2006 je odpotoval v ZDA na poroko, slabo počutje pa pripisal časovni spremembi. A doma v Berlinu se je še vedno slabo počutil in ko kar ni in ni bilo bolje, je odšel k zdravniku. Ta je ugotovil, da ima Brown levkemijo.
Ne ena, kar dve smrtonosni bolezni. No, krasno.
Dve muhi na mah: Po kemoterapiji in obsevanju se je levkemija vrnila. Ostala je še ena možnost, presaditev matičnih celic darovalca. Njegov zdravnik, sedemintridesetletni onkolog Gero Hütter, je imel idejo. Izmed 232 možnih darovalcev je poiskal tistega, ki je imel mutiran gen, ki omogoča imunost pred virusom HIV. Tako bo, je upal, ozdravil ne le levkemijo, temveč tudi okužbo s HIV.
Hütter ni veliko vedel o aidsu. Vedel pa je tole: ljudje z določeno naravno mutacijo gena so imuni na HIV. Mutacija se imenuje delta 32 in onesposobi CCR5, receptor na površini imunskih celic, ki virusu HIV omnogoča prodor. Ljudje, ki imajo kopijo gena od obeh staršev, torej dvojni delta 32, so ne le skoraj imuni na HIV, so tudi dokaj na gosto posejani po severni Evropi. Med Nemci je tak vsak stoti. Med 232 možnimi darovalci bi morala biti torej vsaj dva z dvojno kopijo mutiranega gena.
Ampak Hütter ni bil na vodilnem položaju in ni imel vpliva, zato se je moral zares zelo potruditi, da je prepričal laboratorij, da so darovalce testirali še za delto 32. Tak test stane okrog štirideset dolarjev. Na osebo. Stroške je kril laboratorij. In šele darovalec številka 61 je bil zadetek v črno.
Februarja 2007 so Brownu presadili matične celice Darovalca št. 61. Pred posegom je Brown nehal jemati antiretroviralna zdravila. Po operaciji si je relativno hitro opomogel in se kmalu vrnil v službo. A bolezen se je spet vrnila: Leto pozneje, februarja 2008, so mu še enkrat presadili matične celice istega darovalca. In tokrat je zaleglo – ne le, da se levkemija ni več vrnila, več kot štiri leta po tem, ko je nehal jemati antiretroviralna zdravila, tudi ni prav nobenega sledu o virusu HIV. Najbolje opremljeni laboratoriji po svetu so jih iskali v vzorcih njegovih jeter, krvi, možganov, pa niso našli ničesar. Berlinski pacient, tako so Browna imenovali v prvih člankih, ki so govorili o njegovem primeru, je očitno ozdravljen.
Ne odpirajte šampanjca: zdravniki so bili skeptični. Nekateri so celo menili, da je vse skupaj mit. Če bi bil Berlinski pacient resničen, so rekli, bi New York Times o tem poročal na prvi strani. New York Times mu je sicer posvetil članek, le da ni bil na naslovnici. Drugi so dvomili o tem, da je Brown zares ozdravljen. Robert Gallo, soodkritelj virusa je bil med dvomljivci. Da bi popolno ozdravitev z gotovostjo lahko potrdil le patolog, je rekel.
A Brown je še vedno živ. Čeprav ni več čisto takšen kot prej. Boj z boleznima mu je pustil posledice. Po drugi presaditvi celic je prišlo do zapletov, ki so jih reševali z novimi posegi, nekateri od teh pa so pustili posledice. Po enem je za nekaj časa onemel in ohromel. Po več kot letu dni fizioterapije zdaj sicer spet klepata kot prej, hodi pa obotavljajoče. Spremenil se je tudi na znotraj, pravi. Prej je bil šarmer, ki je vedno dobil, kar je hotel, zdaj je bolj zadržan – »deloma tudi zato, ker se ne počutim več tako privlačnega kot nekoč.«
Načim zdravljenja, ki je pomagal njemu, nikoli ne bo primeren za vse paciente. In preden bi ga lahko začeli množično uporabljati, bi morali ustvariti mutacijo delta 32 brez darovalca in brez presaditve, po možnosti v obliki enkratne injekcije, do tam pa je še zelo daleč. Vendar pa je njegova čudežna ozdravitev zbudila verliko upanja. Spet so začeli pospešeno iskati zdravilo, ukvarjajo se tudi s povsem drugačnim pristopi za zdravljenjer aidsa. Zdaj, ko se je pokazalo, da ozdravitev ni nemogoča, raziskovalci tudi laže pridejo do potrebnega denarja. Browna so v nekem članku imenovali »Harry Potter te bolezni – tako kot mladi čarovnik, ki je preživel Mrlakensteinov srd, je tudi on fant, ki je preživel.« On je to povedal še bolje, rekel je, da je »živo utelešenje upanja, da je aidsu mogoče narediti konec«.
