Kako je diplomirani filmski in televizijski režiser dobil zamisel za film s tako udarnim naslovom in provokativno temo?
Osnovna zamisel se je porodila pred dvema letoma, ko sem začel pisati scenarij za svoj prvi igrani celovečerni film: to je bila epska, znanstvenofantastična zgodba o tem, kako bi Slovenci reševali naš planet in šli na Mars z vesoljsko ladjo. Takrat sem slišal nekaj besed o jugoslovanskem vesoljskem programu in ugotovil, da je ravno ta del najbolj zanimiv.
Tega, da bi Jugoslavija imela vesoljski program, nismo vedeli.
Tudi jaz ne. Zdaj sva s stricem Boštjanom Vircem, ki je soscenarist in ima več zgodovinskega znanja, začela zbirati delčke zgodbe, sestavila sva hipotezo in jo predstavila v napovedniku, ker se mi je zamisel zdela briljantna.
Kakšna je hipoteza?
Da je imela Jugoslavija svoj vesoljski program, ki ga je prodala predsedniku Johnu F. Kennedyju marca 1961, on pa je maja istega leta napovedal, da bodo šli na Luno. Takrat je Sovjetska zveza res prehitela Ameriko, ki je imela težave, nekaj mesecev prej niso mogli niti dobro izdelati rakete, veliko jih je eksplodiralo v zraku, kje šele, da bi v vesolje poslali človeka. Jugoslavija pa je v šestdesetih letih doživela veliki vzpon.
Osnova za film?
Ja, zdaj mu rečemo doku-drama. Večino vprašanj, ki jih postavljajo meni, si postavljamo ustvarjalci tudi sami, ker nočemo biti senzacionalistični. Zdaj, med raziskavo, se sploh ne sprašujemo, kaj je resnično, ampak dokazljivo. Toda že zdaj smo dobili toliko zanimivih informacij, toliko zanimivih ljudi, od Željave, objekta 505 …
Željava?
Na meji med Hrvaško in Bosno je največji podzemni objekt jugoslovanske vojske. Med drugim so imeli nadzvočna letala, visoko tehnologijo in očitno še kaj, česar ne vemo. Pred zadnjo vojno je bilo to porušeno in minirano.
Toda očividci obstajajo?
Obstajajo in imamo stike z njimi, vedo, kje se gre v ta podzemni objekt, čeprav je veliko porušenega. Zanimivo je, da ta zgodba odpira veliko zgodb, človeških plati in stikov: že smo dobili komentar, da je to končno film, ki ne razdružuje narodov nekdanje Jugoslavije, ampak jih povezuje. In to bo lepa kakovost filma.
Ko sva klepetala, ste dejali, da je osemdeset odstotkov dobljenih podatkov resnica – kateri so to? Herman Potočnik Noordung, čigar delo in znanje sta menda osnova za vse skupaj, je dejstvo.
Herman Potočnik, Slovenec, je prezrti člen svetovnega vesoljskega programa. Bil je mislec, teoretik, ki je, še preden sta brata Wright razvila letalo, pisal knjigo s konkretnimi idejami, informacijami in izračuni, kako naj bi se zgodil polet človeka v vesolje, kako naj bi bila zgrajena raketa, postavil je temelje ideje, kakšni naj bi bili objekti v vesolju – okrogli hoteli, ki imajo umetno gravitacijo in delujejo s centrifugalno silo. Vse to je prvi napisal. Umrl je star 35 let in skorajda v revščini. Postavili smo hipotezo, da so obstajali poleg Potočnikove knjige drugi zapiski, in preverjamo, kaj je res. Res je na koncu druge svetovne vojne leta 1945 ameriška obveščevalna vojna prišla v stanovanje na Dunaju, v katerem je Potočnik živel, in mu pobrala vse. Hipoteza o drugih zapiskih se nam je potrdila.
Kako ste ugotovili, da je imel Tito v rokah te Potočnikove zapise?
Hipoteza pravi, da je Tito po vojni dobil zapise Hermana Potočnika, da je ustanovil jugoslovanski vesoljski program in leta 1961 to prodal Američanom.
 

Več v Jani št.4

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ