Na poti k vam sem slišala pogovor med zdravnikom in farmacevtom, dejala sta, da kmalu ne bo več niti povojev za rane. Je v zdravstvu res tako slabo?
Mislim, da se bo do takrat, ko bo zmanjkalo tudi povojev, v tej državi moralo še marsikaj zgoditi. Upam, da tako kritično za časa našega življenja ne bo nikoli.
Položaj vendarle ni rožnat: sliši se o omejevanju denarja za zdravstvo, omejevanju pravic bolnikov …
V vojski so včasih rekli: »Drugovi, situacija je složena i veoma zategnuta!« Ljudje smo se navadili na veliko pravic, ki seveda so še vedno, je pa njihova izvedba vedno dražja. Zdravljenje možganske kapi je precej dražje, kot je bilo nekoč. Na pravice smo torej navajeni in se jim nismo pripravljeni odpovedati, hkrati ni nobene pripravljenosti, da bi zanje plačali več. Absurd je, da tudi če bi vsi ostali brez dela in plače ter ne bi bilo niti enega evra, ki bi ga dali v zdravstvo, bi šli vsi na cesto demonstrirat, ker se nam pravice zmanjšujejo.
Morda res, a v zdravstvu vendarle je denar, ki uhaja.
O tem zelo veliko govorimo – in res uhaja. Ponekod se dogaja, da močno varčujemo pri šiljenju svinčnikov in ugašanju luči, so pa velike luknje, pri katerih denar ne le mezi, ampak odteka zaradi slabih sistemskih rešitev. Ves čas govorimo, da so prihranki še mogoči, res so. Dlje ko se pride z racionalizacijo, več napora je potrebnega za naslednji rezultat in manjši je izplen. Primer: na Pediatrični kliniki smo lani imeli pet milijonov evrov izgube, naredili smo natančen sanacijski program in ugotovili, da lahko dosežemo prihranek največ sto tisoč evrov. Razlika do petih milijonov je v podcenjenosti – primer: vztrajate, da živite v apartmaju, in jaz vam to zagotavljam, plačate mi pa za skupna ležišča. Nihče ne more pričakovati, da hotel tako ne bi imel izgube.
Kje se lomi? Toliko zgodb slišimo, kako je s človeškim dejavnikom v zdravstvu?
Del svoje slabe volje bolniki zaradi lastne nesreče vsak dan prenašajo na zdravstveno osebje. Res je tudi, da je del ljudi, ki se pritoži, relativno majhen. Pri nas na leto v ambulantah pregledamo petdeset tisoč otrok, deset tisoč jih hospitaliziramo, v UKC se na leto »obrne« skoraj milijon pacientov. Seveda vse pritožbe vzamemo resno. Vse, kar se dogaja, in tudi če se dogaja redko, se ne bi smelo dogajati: vsaka drobna neprijetnost se reši v hiši, vse, kar je večjega, tudi uradno. Kolegica se je vrnila iz ene od svetovno najbolj znanih bolnišnic in povedala o hudo bolnem dojenčku, ki je potreboval zdravilo, ki stane sto tisoč funtov – dojenček ga ni dobil. Če bi se kaj takšnega zgodilo v naši bolnišnici, bi bil, verjemite, v vseh medijih: raztrgali bi me.
Bolniki videvamo, da imajo nekateri v zdravstvu privilegije – ne le čakalnih vrst in posegov, ampak tudi korektnega odnosa. V sistem ne gredo kot številka.
Vendarle mislim in vem, da bodo zdaj planili po meni, da tovrstnih odstopanj, zlasti v zadnjem času, v katerem se vse sistemsko rešuje, ni veliko. Veliko smo uredili. Pred pol leta, ko je Ivana Zidarja operiral dr. Ardebili, je bila velika afera. Moj komentar je bil še celo malo nesramen: dejal sem, da je bila zadeva urgentna in da bi tako operirali vsakega kriminalca. Potem ko me je neka novinarka vprašala, kako je Zidar prišel do Ardebilija, sem povedal, a tega niso objavili, da je tudi Kristus v svojem času ozdravil in pomagal samo tolikim ljudem, kot sta mu čas in priložnost dopuščala.
Slišim, da tega zdravnika zdaj preiskujejo?
Pa ne zaradi tistega: osebno mislim, da se mu dogaja huda krivica. A počakajmo na izid preiskave, čeprav ljudje vedno mislijo, da vrana vrani ne izkljuje oči – in pri tem mislijo na zdravnike.
Se tudi v zdravstvu kdaj pojavi kakšno žrtveno jagnje, ki je žrtvovano zato, da se neke stvari pustijo pri miru?
V zdravstvu sem približno petintrideset let, ves čas v pediatriji in ves čas v UKC: trdim, da se takšnega primera ne spomnim ali pa o njem ne vem.
Kaj pa avtoritarni predstojniki, vplivni zdravniki, ki okoli sebe zberejo pajčevinasto zaščito sodelavcev, da lahko delujejo za lasten žep?
To o žepu težko komentiram, v šali lahko zase rečem, da ne vem, ali sem podkupljiv, ker mi nikoli nihče ni ponudil toliko, da bi bilo vredno vzeti, in zaradi tega narediti kompromis. Najbrž je res, da si posamezni predstojniki ali direktorji v skladu s karakterjem postavijo okoli sebe mrežo – nekateri so verjetno tudi grabežljivi. Nesporno tega ni več kot v drugih poklicnih skupinah, čeprav smo zdravniki ljudem veliko bolj na očeh.
Slišim, da je zdravstvo ena od poslednjih trdnjav, ki se jih še da »tajkunizirati«, ker se še pretaka denar.
Pretaka se veliko denarja. Seveda krožijo zgodbe o ozadjih, toda ker sem bral programe volilnih strank, mislim, da je večina spoznala, da mora zdravstvo ostati solidarno, pregledno in dosegljivo vsem. Če je tako, je možnosti ribarjenja v kalnem precej manj. Če bodo stranke, ki bodo na oblasti, to usmeritev socialne države, solidarnosti in enakopravnosti v zdravstvu upoštevale, me to ne skrbi. Kdorkoli bo že na oblasti, mu bodo drugi gledali pod prste, da bo to težko izpeljati. Ne verjamem, da bo v zdravstvu mogoča hitra, podtalna privatizacija, je pa veliko odvisno od tega, v katero smer bo šla vsa država: ali bodo prevladali neoliberalci, od katerih smo se že nasmolili in kot da se nismo ničesar naučili, ali pa bosta prevladala razum in usmerjenost v normalo socialno, pravično in solidarnostno državo.
Več v Jani št. 4
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: MATEJA J. POTOČNIK
