Kapitan Francesco Schettino, ki je med potapljanjem ladje pobegnil na varno in ki je za zdaj v hišnem priporu, prav gotovo ne bo imel obstanka v svoji državi. Lahko bi rekli, da se je na spletu proti njemu že zarotila vsa Italija. Nič ne pomaga njegovo opravičevanje, češ da mu je, medtem ko je poskušal pomagati ljudem, spodrsnilo, tako da se je povsem po naključju znašel v reševalnem čolnu, nato je bil tako zelo ukleščen med drugimi ljudmi, da se preprosto ni mogel vrniti na potapljajočo se ladjo.
Čeprav se je nasedanje ladje na čeri v bližini otoka Giglio za nekatere končalo tragično, za veliko drugih pa travmatično (mnogi so psihično hudo pretreseni, drugi, če se jim že ni zgodilo kaj hujšega, so se vsaj resno prehladili, tretji pa so zaradi pljučnice končali v bolnišnici), sta se iz te nesrečne potopitve ladje, ki jo imajo Italijani za prispodobo usode njihove države (potopljene v krizo), kapitana Schettina pa za prispodobo Berlusconija in njemu podobnih tipov italijanske družbe, na koncu prebila na plan smisel za humor in biznis. Besede »Vada a bordo, cazzo!« oziroma »Vrni se na ladjo, kur…!«, ki jih je poveljnik pristaniške kapitanije Gregori de Falco namenil strahopetnemu in pobeglemu kapitanu Schettiniju, je domiselni podjetnik natisnil na majice, ki jih zdaj prodajajo po 12,90 evra.
Podobnosti s Titanikom se vrstijo. Številni ljudje se zgražajo že nad tem, da mediji primerjajo dogajanja na nesrečni ladji Costa Concordia in Titaniku, res pa je, da so nekateri prizori iz filma o legendarni nesreči takrat (skoraj pred stoletjem) največje ladje, zagotovo zelo podobni dogajanju ob obali v bližini otoka Giglio. Reševalci in potapljači pripovedujejo o prizorih, ki so jih videli po hodnikih ladje, po katerih v vodi plavajo pohištvo, oprema, osebni predmeti potnikov in – na žalost – trupla utopljenih. Tudi skoki potnikov s palube v neznano so nekaj, kar smo lahko videli v omenjenem filmu, pa tudi neprimerno vedenje osebja, ki bi moralo po dolžnosti pomagati potnikom, v resnici pa so reševali lastna življenja.
Po enem od ladijskih hodnikov Costa Concordie verjetno še vedno plavajo tudi osebni predmeti sester Sanje Čučković in Nataše Cvenić ter desetletne Natašine hčerke Nine. Čeprav so še vedno pod stresom zaradi preživetega strahu in morajo zdaj stati v vrstah pred različnimi okenci, da bi si na novo priskrbele dokumente, so vse tri presrečne, da so preživele. Ko je ladja nasedla na čeri, sta bili sestri z deklico na predstavi čarovnika. Ko se je ladja po udarcu nagnila na stran, so pomislile, da gre za del predstave. Kmalu je bilo jasno, da se dogaja nekaj hujšega. Čarovnik je pobegnil, one pa so prav tako odšle na palubo in izvedele, da si je treba nadeti rešilne pasove. Pohitele so proti kabini, da bi si jih nadele, a jim jih je že prej nekdo ponudil, tako da so se kaj hitro znašle v enem od prvih čolnov, ki so zapluli proti obali. Sestri se spominjata, da so ljudem največ svetovali in tudi najučinkoviteje pomagali člani nižjega ladijskega osebja, v glavnem filipinski in indijski mladeniči, ki so na tej ladji dobesedno garali in bili, kot trdijo številni potniki, v skorajda suženjskem položaju v primerjavi z uniformiranimi italijanskimi člani osebja oziroma člani poveljstva, katerih plače so zagotovo stokrat večje od njihovih.
Medtem ko so se ljudje utapljali, je kapitan kupoval suhe nogavice. Fantje, ki so bili pred nesrečo izredno prijazni in ljubeznivi s potniki, so v teh tragičnih trenutkih odigrali zelo pomembno vlogo, sta tako kot številni drugi preživeli potniki potrdili tudi neprespani in prezebli brodolomki iz Osijeka. Zanimivo je, da je Sanja turistična vodička na hrvaških ladjah, izlete pa običajno konča z vprašanjem turistom: »Kaj je pomembnejše: zdravje ali sreča? Običajno ji ljudje odgovorijo, da je pomembnejše zdravje, ona pa jim pojasni: »Na Titaniku so bili vsi zdravi, a niso imeli sreče. Mi smo imeli srečo, saj smo se srečno vrnili s plovbe.« Nikoli še pomislila ni na to, da bo to modrost doživela na lastni koži.
Več v Jani št. 4, 24.1.2012
