Lanskega oktobra je Angležinja Carol Hutchins kolesa svojega invalidskega vozička usmerila proti najbližjemu kanalu reke. S težavo je svoje od multiple skleroze razdejano telo potegnila čez ograjo in padla. V naročje smrti, ki si je je že dolgo obupno želela. Smrti, do katere ji domači niso hoteli pomagati. Če bi živela na Nizozemskem, bi lahko poklicala na združenje Pravica do smrti in življenje končala mirno in spokojno v lastni postelji. Tam je marca začela delovati mobilna enota za evtanazijo, ki skrbi za to, da pravice, ki je na Nizozemskem že deset let uzakonjena, ne odrečejo nikomur.
Carol Hutchins je le ena od tistih, ki so zaman prosili in še prosijo, da bi svoje življenje lahko končali tako in takrat, ko to sami želijo. Prav zdaj angleško javnost razdvaja še en tak primer. Martin, ki je medijem poznan po imenu, je bil včasih močan, športen moški. Zdaj leži v garaži doma, ki je edini dovolj velik prostor za bolniško posteljo. Njegovo neuporabno telo je nameščeno v udoben položaj, a Martinu to ne pomeni nič več. Živi le še v svoji glavi in s svetom komunicira z računalniškim ekranom, ki ga upravlja tako, da dovolj dolgo strmi v eno od črk na virtualni tipkovnici. Besede, ki jih piše, kričijo. KONEC, SMRT! To je Martinova edina želja. A domači ga nočejo peljati v Švico, tam lahko zakonito pomagajo umreti takim, kot je on. Njegova edina možnost je tako boj za zakon, po katerem zdravnik, ki bi mu bil pripravljen vbrizgati smrtonosno injekcijo, ne bo več kriminalec. Do konca njegovega boja je še daleč. Tačas pa bo ujetnik telesa, ki ga več ne uboga, in grozljivih čustev, ki ga mrcvarijo dan za dnem.
Strogi kriteriji.
Medtem ko je v večini sveta evtanazija še vedno tabu, je na Nizozemskem, v Luksemburgu, Švici in nekaj zveznih ameriških državah to le še ena od pravic v zdravstvenem sistemu. To še ne pomeni, da jo je lahko uresničiti. V zakonu so zapisani strogi kriteriji, ki jih mora bolnik izpolnjevati, če hoče, da mu zdravnik pomaga končati življenje. Željo mora večkrat izraziti, dokazati mora, da je njegovo trpljenje nevzdržno in trajno, lečeči zdravnik se mora strinjati, da so izčrpane vse možnosti zdravljenja, vse skupaj pa mora potrditi še drugi zdravnik. Če zelo očitno izpolnjuje vse pogoje, je lahko ves postopek končan v enem tednu, drugače se lahko vleče vse leto. Pravica do evtanazije ni omejena s starostjo, zelo pogosto jo želijo relativno mladi ljudje, ki jih je njihova bolezen ali poškodba oropala za vso kakovost življenja. Najhitreje evtanazijo odobrijo bolnikom z rakavimi obolenji, teh je 90 odstotkov. Teže svoje dokažejo tisti, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni, in tisti, ki se jim stanje izboljša in spet poslabša in ki svoje sposobnosti izgubljajo počasi. Najtežje delo imajo duševni bolniki, trpljenje na telesu ne pušča sledi, čeprav zato ni nič manj grozljivo.
Številni zdravniki rečejo ne. Zdravniki na Nizozemskem imajo pravico vbrizgati smrtonosno injekcijo, prav tako imajo pravico reči ne.
Več v tiskani izdaji revije Jana, št 12, 2012
