V okviru Ustanove za pomoč otroku z rakom se je zagnala v delo: poiskala je donatorje in ti so ji pomagali prenoviti dotrajano, skoraj trideset let staro stanovanje na Topniški ulici. Potrebujejo ga namreč bolni otroci, ki pridejo na dnevno zdravljenje ali obsevanje, in starši otrok, ki se zdravijo na hematološko-onkološkem oddelku Pediatrične klinike. V dobrih dveh mesecih je bilo urejeno v zahvalo požrtvovalnemu zdravstvenemu osebju, v spomin na njenega otroka in kot luč vsem, ki se še borijo.
Diagnoza, ki je spremenila življenje
Gospa Sabina je mamica treh otrok, življenje družine je teklo lepo, v slogi in razumevanju, urejeno. »Brez skrbi nad glavo,« pravi Sabina. »Toda čez noč je moj srednji otrok dobil temperaturo, šli smo k pediatrinji, vzeli so mu kri in že iz tistega izvida je bilo jasno, da gre za sum na levkemijo.« Visoka temperatura je bila edini znak, toda ko je Sabina razmišljala o preteklosti, se je spomnila tudi drugih simptomov. »Modric, ki so se pojavile in izginjale, tudi bolj neješč je bil, ni imel več toliko apetita, povečala se mu je potreba po spanju, potil se je ponoči in bil preobčutljiv, a zaradi njegove živahnosti in naših aktivnosti, smučanja, izletov, se nam to ni zdelo nenavadno. Nikoli prej ni bil bolan, bil je živahen, športen, sonček!« Diagnoza je bila že naslednji dan na urgentnem pregledu na hematološko-onkološkem oddelku Pediatrične klinike potrjena. Odveč je govoriti, kako je bilo družini, kako sta se počutila oče in mama – otrokom takrat o težki diagnozi seveda nista govorila. »Takoj je bil sprejet v bolnico, dobival je kemoterapijo, pač zdravljenje po protokolu.«
Družini se je življenje obrnilo na glavo. »Takrat smo živeli v kaotičnem stanju, plavali smo s tokom in skušali sproti reševati stvari. Ko smo si malo opomogli, smo sestavili logistiko: naše prioritete so bile namenjene zdravljenju in temu, da bi drugima dvema otrokoma življenje teklo čim bolj normalno.« Padli so v vsakdanjo rutino: odhod v bolnišnico, pa domov, aktivnosti z zdravima otrokoma, pa spet bolnišnica. »Zase nisem vedela, niti nisem o tem razmišljala. Moj cilj je bil, da se otrok pozdravi in da druga dva otroka v družini čim manj čutita posledice bolezni: mlajši otrok o bolezni bratca ni vedel nič, ker je bil premajhen, starejši pa je vedel, da je bolezen resna, a ni vedel, da je lahko tudi smrtna.«
Dve transplantaciji
Seveda je sledilo zdravljenje s kostnim mozgom primernega darovalca, ki se je našel v družini, a primerna nista bila ne oče ne mama, le starejši bratec. On je daroval kostni mozeg, odvzeli so mu ga iz medeničnega dela in fant je to hrabro prenesel. Pred transplantacijo se je s sinom pogovorila, mu razložila, kaj se bo dogajalo s celicami, pomagala je psihologinja. Sin je privolil brez vprašanj, poseg je bil zahteven, tudi boleč, posledic ni.
»Upanje ni nikoli popustilo, tudi močna želja in vera, da bo vse v redu, nista nikoli popustila,« pravi Sabina, ki je večni optimist. »Sin je bil po prvi presaditvi doma, bil je zelo aktiven, vozil se je s kolesom, šel k babici in dedku – seveda je bilo treba paziti na veliko stvari, po transplantaciji so bili kriteriji pri higieni hiše in pripravi hrane zelo posebni. Če ne bi imel videza rakavega bolnika, bi človek rekel, da je ta otrok zdrav.«
